V družbi Livar je pred dnevi prišlo do netransparentne lastniške spremembe, ki jim bomo po vsej verjetnosti priča tudi v prihodnje. Še posebej, če bosta zaživeli slaba banka in Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB).
Kot je razvidno iz delniške knjige Livarja, je včeraj več kot 75-odstotni lastnik družbe postalo celjsko podjetje Vimpro. Tega je 20. decembra lani po podjetju Register 5000 ustanovil poslovnež albanskega porekla Hysen Lutolli. Skoraj zagotovo pa Lutolli ni dejanski lastnik Livarja. Med možnimi lastniki se med poznavalci razmer omenjata novi predsednik Livarjeve uprave Franc Rovere in njegov bratranec Vojko Rovere. Slednji je bil pred dnevi imenovan za člana nadzornega sveta Livarja, širši javnosti pa je znan kot nekdanji direktor Telemacha.
Skrbno pripravljen teren za zakamufliran prevzem Livarja
Teren, da je Lutolli sploh lahko pridobil tričetrtinski lastniški delež v Livarju, sta skrbno pripravili banki Hypo in Unicredit. Nekaj dni pred skupščino Livarja, ki se je odvila 27. decembra, sta banki v tuji lasti z Vimprom sklenili pogodbo o prodaji svojih terjatev do Livarja. S tem je Vimprom nase prevzel za skoraj pet milijonov evrov Livarjevih obveznosti do obeh bank, ob tem pa jima je plačal tudi pol milijona evrov kupnine. Na vseh nepremičninah Livarja sta Hypo in Unicredit sicer zadržala zastavno pravico.
Po podpisu cesijskih pogodb so delničarji na skupščini Livarja najprej odločili, da se večina od 6,3 milijona evrov osnovnega kapitala prenese v kapitalske rezerve. S tem manevrom se je osnovni kapital znižal na 1,52 milijona evrov. S konverzijo 4,55 milijona evrov terjatev, ki jih je takrat že obvladoval Vimprom, v kapital, pa je Lutolli postal 75-odstotni lastnik Livarja. Konec lanskega septembra je sicer Livar, ki zaposluje 480 delavcev, izkazoval negativni kapital v višini 3,27 milijona evrov, kar pomeni, da je bil zrel najmanj za prisilno poravnavo, če ne za stečaj.
Prevzemniku Livarja svetuje Dušan Korošec
Iz sodnega registra je razvidno, da je Lutolli v zadnjih nekaj mesecih na Stanetovi ulici 27 v Celju ustanovil več podjetij. Nepremičnina na tem naslovu je po podjetju Hansa invest v lasti matere celjskega odvetnika Dušana Korošca. V podjetju DPR pekarna, ki ga lastniško obvladuje Hansa invest, pa je Lutolli direktor. Korošec je pojasnil, da njegova odvetniška pisarna sodeluje z Lutollijem, medtem ko s podrobnostmi njegovega prevzema Livarja ni seznanjen. Ustanovitev več Lutollijevih podjetij v izjemno kratkem obdobju pa je Korošec utemeljil s tem, »da je Lutolli očitno našel tržno nišo za preprodajo podjetij«.
Zanimiva je še ena podrobnost. Le nekaj dni po ustanovitvi podjetja Pro eterija novembra lani je Lutollijevo podjetje Register 5000 preprodalo Pro eterijo podjetju Ekoplan A v lasti Predraga Šinika (po nakupu je Šinik podjetje preimenoval v Ekoplan A inženiring). Širši javnosti je Šinik postal znan kot uradni lastnik Bužekijanove turistične kmetije, medtem ko naj bi bil dejanski lastnik kmetije odvetnik Miro Senica, ki je v preteklosti to večkrat zanikal. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Šinik solastnik podjetja Palatium, ki ga je leta 2008 soustanovil prav Senica. Šinik med drugim vodi tudi podjetje Blastcom. Slednje je imelo pomembno vlogo v vprašljivih poslih prodaje Delamarisa in njegovih zemljišč, ki smo jih v Dnevniku razkrivali pred letom dni. Korošec je zatrdil, da Šinika ne pozna.
Franc Rovere, ki je vodenje Livarja prevzel novembra lani, je zanikal, da bi bila on ali njegov bratranec Vojko Rovere lastnika Livarja. S svojim pojasnilom pa je nakazal, da bi bili dejanski lastnici Livarja lahko banki Hypo in Unicredit: »Ker so banke omejene pri konverziji terjatev v lastniški kapital podjetij, v tujini v podobnih primerih pogosto angažirajo kakšno podjetje, da namesto njih vstopi v lastniško strukturo podjetja.« Drugi poznavalec posla, ki je želel ostati neimenovan, pa je dejal, da naj bi neposredno konverzijo bančnih terjatev v lastniško strukturo Livarja omejevala stečajna zakonodaja. V primeru spremembe terjatev v lastniški kapital podjetja, bi banki postali lastnici Livarja. Čeprav se je Livar za zdaj izognil bankrotu, pa še ne obstaja zagotovila, da bo dolgoročno postal delujoče podjetje. In v primeru stečaja bi se banki kot lastnici Livarja v pomembnem deležu svojih terjatev teoretično poplačali zadnji, praktično pa sploh ne. Aktualna rešitev pomeni, da terjatve banke do Livarja še vedno obstajajo, posredno pa naj bi banki Hypo in Unicredit pridobili tudi pomemben vpliv v družbi. V Hypu in Unicreditu na naša vprašanja niso odgovorili.
