Zaradi navedenega se odpira vse širši socialni prostor za »karizmatične« vedeževalce(ke) in »svetovalce«, kar bi poslovno pomenilo, da tovrstne »svetovalne« storitve nadomeščajo strokovne storitve psihologov, finančnih svetovalcev, ekonomistov ali sociologov. Lahkovernost ljudi in hitro prisluženi denar vedeževalcev oziroma »svetovalcev«, ki obljubljajo negotovim ljudem boljše življenje v prihodnosti, postajata tržni hit v naši dezorientirani družbi. Slovenci očitno pogrešamo vodjo (po Titu nekateri še vedno nostalgično hrepenijo). Na obzorju pa ni videti politične karizme, ki bi – kakorkoli že – znala pomiriti ideološko sprto prebivalstvo ter zanj reševati globoke gospodarske in družbene probleme. Take osebnostne in politične avtoritete ni, pa tudi naša ustava je seveda smiselno ne pričakuje, saj oblast deli na zakonodajno, izvršno in sodno. Ustavnega prostora za »odrešitelja« torej ni.
V družabnih sredinah je slišati, naj evropska »trojka« čim prej pride in vzpostavi red v naši državi. Naša politika ga itak ni sposobna. Ta nemoč spominja na klic ljudstva po avtoritativnem »vodji«. Zato je iskanje sreče in uspeha v obljubah vedeževalcev v resnici »nadomestilo« za pasivno doživljanje v kruti stvarnosti, v kateri naj bi bili trda avtoriteta, poseben položaj zvezd in igralnih kart za nekatere edini možni dejavniki sreče in varnosti v prihodnosti.
Slovenski puer aeternus
Dedinja Jungove dinamične psihologije Marie-Louise von Franz je pred leti v odmevnem delu The Problem of the Puer Aeternus razčlenila iskalce sreče in uspeha v nestvarnih svetovih. Puer aeternus – kar pomeni imeti v sebi preveč večnega otroka, ki se ne zna in ne zmore soočati s stvarnostjo, ki je konfliktna, krizna in zapletena – se pred tesnobo in strahom, ki ga prinaša realno življenje, umakne v misticizem, v namišljene srečne svetove ali v nostalgične spomine, istočasno pa išče vodjo (vedeževalca, preroka, različne posameznike z »nadnaravnimi« močmi), ki naj bi njegov nestvarni svet osmislil v napovedi, v ideologiji in ciljih, ter jih kot vodja zanj pogosto tudi uresničili. Sociopatski voditelji v zgodovini, kot opisuje Marie-Louise von Franz, so kljub navidezni samozavestni drži v svojih obraznih potezah, mimiki obraza ali govorici telesa kazali nekaj, kar je podobno togotnemu, svojeglavemu otroku (Hitlerjevo kričanje in cepetanje ali Mussolinijevi govori), ali pa so spominjali na dojenčka, ko išče mamine prsi (Miloševićev nedolžno motni pogled in rahlo privzdignjena brada). Gre torej za arhetip osebnosti, ki ga zaznamujejo na eni strani tisti, ki vidijo stvarnost skozi oči nezrelega otroka (gledajo s čustvi in iščejo varnost), medtem ko manjšina istega arhetipa občuti stvarnost kot neomejeno prostranstvo izmišljenih ideologij ali mistike. Tovrstni sociopati lahko kot politiki, »preroki«, različni napovedovalci prihodnosti (katastrof in sreče) zavajajo in tudi zavedejo večino (to je nezrele otroke). Vključijo jih v različne sekte, ekstremistične stranke, v nerealne ideologije in cilje, v konflikte ali celo krvave vojne.
Plenilci, ki zavedejo »nezrele otroke« v nore ideologije, nevarne sekte ali v obrobne družbene skupine in vojne, so nevarni sociopati, ki jih mora družba zaradi lastnega zdravja odstraniti. Sreča za puer aeternuse pa je v tem, da včasih naletijo – kot slepa kura na zrno – na resnično velike ljudi z empatijo do posameznika in celotnega človeštva. Mati Tereza, Mandela ali dalajlama so delili pogum, osebno odrekanje in žrtvovanje za človeka ali za svoj narod ter sposobnost, da s svojim zgledom in s srcem pomagajo ljudem in jih vodijo. Podobne lastnosti je mogoče najti tudi pri Slovencih, ki zaradi osebnostnih lastnosti in sposobnosti ter empatije do ljudi pomagajo sočloveku v nesreči ali stiski z besedami, nasvetom in tudi z denarjem. Tudi tega je k sreči pri nas vedno več.
Vedeževanje kot podjetniška gazela
Kot podjetniške gazele se pri nas množijo podjetja za vedeževanje in »svetovanje«, kako najti srečo v življenju in doseči uspeh. Gre za zelo hitro rastoča podjetja, tako po številu kot obsegu dejavnosti, pri čemer pa storitve »svetovanja« niso certificirane ali licencirane na pravnih podlagah, kar bi abstraktne obljube, ki se tržijo za denar, morale biti. Oblike vedeževanj in svetovanj so najbolj razpredene (na podlagi pregleda oglasov v tiskanih medijih ter televizijskih in radijskih oddaj) v osrednji Sloveniji, na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. Najmanj tovrstnih storitev pa je zaslediti na obali in v severnoprimorski regiji. Za celotno Primorsko – mimogrede – velja ugotovitev, da je prav tam tudi najmanj samomorov v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami. Socialni psihologi bi lahko odgovorili, ali sta vzrok za osebnostne značilnosti Primorcev njihov humor in prevetrena sončna obzorja ali pa so vzroki bolj zapleteni in zgodovinsko pogojeni.
Tržni splet vedeževalskih podjetij
Če pogledamo storitvene tržne splete vedeževalskih in sorodnih podjetij pri nas, dobimo indikativno podobo. Storitveni tržni splet je vedno sestavljen iz storitve same, ki je lahko opredmetena (izdelana pričeska pri frizerki) ali pa je to abstraktna obljuba (finančna obljuba banke o donosu na obresti). Naslednji elementi spleta so cene storitev, nato njihova dostava oziroma način distribucije, promocija, dokazi o procesiranju storitev (velja predvsem za procesiranje obljub) ter ljudje (kadri), ki storitve izvajajo (ko gre za obljube, morajo imeti ti ljudje dokazila o usposobljenosti in znanjih, še posebej če se imenujejo »svetovalci«). Neizpolnitve vedeževalske tržne obljube o srečnejši prihodnosti seveda ni mogoče sankcionirati oziroma temu pravno ugovarjati, tudi če je šlo za šarlatanstvo ali za hudo zmoto zaradi neznanja v primeru življenjsko pomembnih pričakovanj stranke (na primer strankino zdravstveno stanje v prihodnje, pridobitev ali izguba delovnega mesta, finančni ali poslovni položaj). V takih primerih bi morale imeti stranke na voljo dosledne pravne podlage in s tem pravna sredstva za ugovore in tožbe, če so bile zaradi vedeževalskega šarlatanstva zavedene in s tem finančno ali osebnostno oškodovane. To bi država morala storiti.
Pomemben element vedeževalskega spleta so distribucijske poti, ki so lahko bodisi posredne (telefonski klici, SMS-sporočila, pogovori preko TV ali radia, internetna sporočila itd.) bodisi neposredne (osebni stiki in pogovori med vedeževalko ali svetovalcem ter stranko). Pri posrednih storitvah gre za prepoznavno »zidanje« cene od telefonskega impulza, čakanja na prostega svetovalca do storitve same. V procesiranju storitve pogosto nastajajo daljši časovni intervali, ki se obračunavajo kot strošek za stranko. Drage pa so tudi neposredne storitve, zlasti pri nekaterih vedeževalkah, ki so si »naredile ime« s pomočjo televizijskih nastopov in tudi s svojo komunikacijsko spretnostjo.
Ena od oblik promocije vedeževanja so dolgi televizijski predstavitveni spoti, ki nagovarjajo gledalce. Storitev »svetovanja« je torej tudi v promocijskem pogledu prodaja obljub o prihodnosti, ki niso razložene, zato so za porabnike lahko zavajajoče in profesionalno neetične. Trženje abstraktne obljube namreč mora vsebovati, zaradi svoje razumske neoprijemljivosti, nedvoumno razlago storitve in njenega cilja. To tržno načelo velja za vse storitve, ki so po vsebini tržne obljube s svojo ceno za stranke. Vedeževanje ne more in ne sme biti izjema.
Ker so obljube o sreči in boljšem življenju razumsko neoprijemljive, bi morala vsa vedeževalska podjetja zaradi strokovne verodostojnosti svojega dela razpolagati s strokovnim znanjem, ki se izkazuje z listinami. Veljati bi moralo za vse, ki s storitvami svetovanja vstopajo v stik s strankami in zanje vedežujejo, prerokujejo ali počno kaj podobnega.
Marie-Louise von Franz meni, da se je življenjsko neproduktivne osebnostne lastnosti puer aeternusa, to je nesposobnosti spopadanja z življenjskimi problemi ter soočanja s stvarnostjo, kar pogojuje odmikanje od realnega življenja v mistiko, v »lepši« svet, droge ali alkohol, mogoče znebiti samo s fizičnim in umskim delom, z resnim načrtovanjem svojih ciljev pri delu in v življenju, z razumskim soočanjem s problemi in njihovim reševanjem. Vsakdo je lahko zmagovalec. Tudi tisti, ki je naredil vse, da bi uresničil določene življenjske cilje ali rešil probleme, pa mu to zaradi objektivnih okoliščin ali premajhnega znanja in izkušenj ni uspelo. Mu bo pač drugič, ali pa tudi ne. Táko je življenje. Včasih je tudi neizprosno, vendar ga moramo sprejeti kot zreli ljudje, ki se sami odločamo o življenjskih dejanjih in s tem o svoji prihodnosti.
DOC. DR. MIROSLAV KONČINA, izvedenec za poslovne vede
