Da bo postal zdravnik, je vedel že kot otrok, ko si je pri Celjski koči, kjer so bili starši oskrbniki, hudo poškodoval koleno. Moral je v bolnišnico, ker pa ga je zelo bolelo, je do sebe spustil le enega bolničarja. Hoteli so mu odrezati nogo, a mama ni pustila, na srečo so se ravno takrat pojavili sulfonamidi, v nekaj dneh je ozdravel, a koleno je bilo preveč prizadeto, da bi se povsem pozdravilo, in zato je ostalo negibljivo. Takrat se je v mladem fantu rodila želja po tem, da bi bil zdravnik. Kasneje se je vpisal na zagrebško medicinsko fakulteto, jo končal, željo po specializaciji ortopedije je prav zaradi poškodbe noge opustil in se odločil za medicino dela.

»Pravzaprav sem šel z dežja pod kap, saj sem bil še več na nogah in sem 'obredel' kdo ve koliko rudnikov, tovarn, prehodil nešteto stopnic... Osemkrat sem bil tudi na Triglavu, prehodil skoraj vse slovenske hribe, do pred kratkim sem tudi smučal,« pove zdravnik, iskriv in zanimiv sogovornik, ki bo letos dopolnil 84 let, pa kljub temu še vedno prostovoljno dela kot vodja Ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro bono, ki že trinajst let deluje v Mislejevi ulici v Ljubljani.

Bolniki, ki prihajajo v vašo ambulanto, so brezdomci, izbrisani, popotniki, migranti, med njimi pa je v zadnjih letih tudi vse več brezposelnih in njihovih družin, obrtnikov, samostojnih podjetnikov... Koliko jih obravnavate na leto?

»Okoli tisoč je tistih, ki prihajajo v našo ambulanto redno, potem so tu še 'prehodni', teh je okoli šeststo, sedemsto. V ambulanti sodeluje 38 zdravnikov, vsi prostovoljno. Imamo le tri stalno zaposlene, to so medicinska sestra, hišnica in socialna delavka. Pacient najprej pride v splošno ambulanto, zdravnik oceni njegovo zdravstveno stanje, nato naroči sestri, da ga pošlje k specialistu, če je potrebno. Ljudje, ki prihajajo k nam, imajo več diagnoz. Skoraj vsi imajo situacijsko psihozo, saj so zaradi situacije, v kateri so se znašli, psihično prizadeti. Zato stalno sodelujemo z dvema ali tremi psihiatri, ki nam pomagajo pri zdravljenju.«

Pred leti ste imeli kar nekaj težav, ko ste bolnike brez zavarovanja poslali naprej k specialistom. Ste sedaj to uredili?

»Napotnice so kamen spotike, kajti že pred šestimi leti so nam na zavarovalnici prepovedali uporabo napotnic. Ko sem dejal, da brez napotnice, ki je običajni komunikacijski sistem v zdravstvu, ne moremo obravnavati bolnikov, so mi rekli, da bi bilo dobro, da bi bila vsaj drugačne barve. Takoj sem protestiral, saj bi s tem, ko bi prišel v ambulanto bolnik z denimo rdečo namesto zeleno napotnico, takoj ločili bolnike. To pa je nedopustno, saj ima vsak bolnik pravico do zdravstvene storitve in tega ne moremo in ne smemo narediti. Pred dvema letoma so spet začeli pozivati, naj napotnic ne uporabljamo, pisal sem na ministrstvo in še kam in sedaj smo uspeli doreči, da naši napotnici dodamo spremni list socialne delavke, v katerem pojasni, zakaj bolnik nima zavarovanja in kakšna je njegova situacija. Tako je zdaj to urejeno.«

Imate s tujimi državljani dodatne težave?

»Zanimivo je, da je pri nas še vedno prisotna neke vrste 'jugofobija'. Ni problemov, če človek prihaja na primer iz kakšne afriške države, hitro pa se pojavi problem, če je iz Bosne ali katere druge bivše jugoslovanske države.«

Umrl, ker ga nihče ni hotel pregledati

Vsaka zgodba, ki jo slišite tu, je verjetno pretresljiva, ljudje se vam odprejo, za nekatere ste pravzaprav edini sogovornik, edino upanje...

»Ena takšnih je zgodba fanta, ki je bil izbrisan. Njegovi starši so živeli čez mejo od Kopra, on pa je bil mornar in je bil tedaj, ko se je urejalo državljanstvo, na poti. Ko se je vrnil, je zamudil rok, ostal izbrisan in nezavarovan. Nekaj pozneje me je poklicala novinarka iz Kopra in me vprašala, ali lahko ta fant pride na pregled k meni, ker ga nihče noče vzeti, ima pa rano na ustnici, ki se mu noče in noče zarasti. Prišel je v ambulanto, simpatičen mlad gospod je bil, z veliko rano na zgornji čeljusti in že takoj ko je vstopil, sem videl, da je to rak. Poslal sem ga na Onkološki inštitut, operirali so ga, vendar je na žalost bolezen napredovala in je umrl. Ne vem, koliko zdravnikov je obiskal, pa ga nihče, prav nihče od njih ni pregledal le zato, ker ni bil zavarovan. To je nekaj, kar človeka res prizadene.«

Tudi sicer prihajajo k vam ljudje s hudimi diagnozami, pravite, da ga praktično ni, ki ne bi imel vsaj dveh.

»Ob začetku našega delovanja smo imeli deset tuberkuloznih bolnikov, kar je bilo 500-krat več, kot je bilo slovensko povprečje, saj tuberkuloze pri nas skoraj ni več. Zdaj so med bolniki najpogostejše pljučne okvare zaradi kajenja, tu so razni bronhitisi, težave z želodcem, ki se pojavijo zaradi neurejene prehrane, pogosto tudi zaradi lakote. Precej primerov je tudi slabe prekrvavitve rok in nog, tako da smo že štiri bolnike poslali na amputacijo noge. Tu pa spet nastane problem, saj takšen bolnik ne more več na cesto, ampak ga je treba do konca pozdraviti. Mi namestitev nimamo, predlagali smo, da bi jih dali v domove za starejše, vendar je nastal problem financiranja. Tako da to zdaj za silo rešujemo z donacijami, delno to rešujejo v Mariboru, kjer v okviru občinskega Karitasa tudi deluje takšna ambulanta. Na žalost pa političnega posluha, da bi to uredili, ni. Sedaj imamo sicer socialne demokrate, ki pa socialno s svojega imena lahko mirno črtajo. Moram reči, da nas od vseh strank v vseh petnajstih letih delovanja ni še nihče obiskal.«

Slaba vest države

Si predstavljamo, da tudi zato ne, ker ste slaba vest države. Tudi v okviru Gibanja za ohranitev javnega zdravstva, katerega aktivni član ste, opozarjate na vse večje razsulo našega zdravstvenega sistema.

»Preden sem postal vodja ambulante, sem kandidiral za mesto varuha bolnikovih pravic, pa me niso hoteli. Seveda, kdo bi pa hotel nekoga, ki bi mu hodil po žuljih. To, kar se dogaja z našim javnim zdravstvom, ni dobro, morda bi bila privatizacija še koristna, vendar ne 'ad hoc', kar se dogaja sedaj. Ne tako, da se zdravnikom, ki delajo v javnem zdravstvu, omogoča dodatne zaslužke. Zdravniki zdaj delajo na treh, štirih delovnih mestih in vlečejo za vse to plače. Ne morejo in ne smejo. Čudim se, zakaj ministrstvo za delo tega ne prepove, saj vendar vemo, da je človek sposoben skoncentriranega dela v zdravstvu pet, šest ur. Ne more delati še popoldne. Potem se pa čudijo, da zdravniki izgorevajo na delovnem mestu. Ne na svojem, ampak drugje. Poleg tega je takšen zdravnik nevaren tudi za paciente. Samo poglejte, kako naraščajo primeri zdravniških zmot in napak. Pred leti se je neki anesteziolog hvalil, da dela 20 ur na dan. Zame je takšen človek nevaren, njegova sposobnost bistveno pade in ogroža življenje bolnikov.«

Ste kdaj odklonili kakšnega pacienta?

»Ne, nikogar. Mene ne zanima, kaj kdo je, kakšne težave ima... To prepuščam socialni delavki. Mene zanimajo njegove zdravstvene težave. Je pa zanimivo, da Slovenci, ki prihajajo v ambulanto, še zlasti obrtniki, kar precej časa potrebujejo za to, da bi opravičili svoj prihod. A kot rečeno, mene zanimajo samo zdravstvene težave in če lahko pomagam, se pred mano ni treba nikomur opravičevati.

Čeprav smo bili nekako ustanovljeni za občino Ljubljana, imamo kar precej ljudi iz okolice Slovenije, ki jih tudi sprejmemo. Eden takšnih primerov je bil tudi ta iz Rogaševcev, o katerem ste pisali v Nedeljskem dnevniku in na kar sem se odzval. Ugotovil sem, da je šlo za čisto malomarnost centra za socialno delo in lečečega zdravnika. Malo je bil kriv tudi sam, ker svoje situacije ni zaupal nikomur...«

Ta primer je odprl več problemov, navsezadnje je pokazal tudi na to, da so pristojne službe danes veliko premalo na terenu.

»Na žalost tudi zdravniki družinske medicine danes skorajda ne hodijo več po domovih. Včasih mi je prav hudo, ko vidim, kako svojci vozijo res bolne ljudi na preglede v zdravstveni dom. To se mi zdi nehumano. Meni je bilo od nekdaj zelo pomembno, da sem vedel, v kakšni situaciji človek, pacient živi.

Spomnim se primera, ko sem še delal v Kamniku in je k meni v ambulanto hodila gospa srednjih let v krznenem plašču. Stalno je bila bolna, imela je cel kup problemov, od želodca, stiskanja pri srcu... Nekoč pa sem šel na hišni obisk k njej. Videl sem, da je živela v leseni baraki, drvarnici. Da ji ne bi pihalo, je špranje zalepila z lepilnim trakom, ona in tri hčere so spale na pogradu, brez jogija in vsega. Obup. Takoj sem vedel, kaj obremenjuje to revo. Uredil sem, da so ji v rudniku, kjer je delala, zagotovili stanovanje, zdravstveno stanje se ji je potem hitro normaliziralo. To so situacije, ki jih s stola ne moreš zaznati, niti rešiti. Prav zato pravim, da so centri za socialno delo nesocialni, ker gredo premalo na teren. To lahko povem tudi iz drugih izkušenj, saj sem deset let delal tudi s klubi zdravljenih alkoholikov. V desetih letih od centra za socialno delo niti za enega pacienta nisem dobil niti enega podatka o njihovi domači situaciji, pa sem jih obravnaval zagotovo tisoč. Grobe podatke, ki sem jih potreboval, so mi potem posredovale patronažne sestre.«

Malo ljudi je, ki bi delali to, kar delate vi. Prostovoljno, že toliko let...

»Velika pomanjkljivost v izobrazbi zdravnikov je, da na fakulteti ne dobijo prave usmeritve; da so dolžni pomagati človeku. Velika napaka je, da so zanemarili humani del zdravniškega poklica. Da so zdravniki tu zaradi bolnikov in ne nasprotno. Vidim, da mladi znajo marsikaj, a jim manjka praksa, izkušnje... To je tudi glavni problem naše vlade. In zato smo tu, kjer smo.«