Leden dež, ki je v stiku z mrzlo podlago takoj zmrznil, je v led okoval celo Slovenijo, ponekod so zavladale prave vojne razmere. Logatec, Postojna, Cerknica, Škofja Loka, Koroška, del Štajerske… Marsikdo izmed prizadetih je v teh dneh rekel, da bi morali ledeno ujmo občutiti prebivalci največjih mest, da bi si sploh znali predstavljati, kaj pomeni taka naravna katastrofa. Le nekateri, ki so prišli z Obale mimo Postojne ali iz Ilirske Bistrice, so bili zgroženi. »Saj tam je, kot bi udarila atomska bomba…«

Pa vendar je bilo »vojno stanje« tudi na obrobju Ljubljane, v občini Kamnik, kamor smo se odpravili. Prejšnji teden razen mestnega središča skorajda ni bilo vasi, kjer bi imeli elektriko, 32 cest na območju je bilo zaradi grozljivo polomljenih dreves in vejevja, ki se je prevrnilo na ceste, neprevoznih. Poveljnik kamniške civilne zaščite Matjaž Srša je že od sobote naprej pošiljal na državne inštitucije prošnje. Najprej za agregate, a odziva ni bilo. »Ne smemo čakati,« sta se strinjala z županom Marjanom Šarcem. Ker od države ni bilo odziva, saj so jim dejali, da so agregate poslali na druga prizadeta območja, so šli sami v akcijo in iz Milana naročili oziroma najeli deset agregatov večje moči, med 50 in 150 kilovati. Še štirinajst manjših je občina kupila sama in jih enakomerno razdelila po gasilskih društvih. Slovenska vojska se je na njihovo prošnjo odzvala šele čez nekaj dni in jih dvanajst pripeljala, a je zadoščalo le za nekaj objektov, za en odstotek vsega, kar so potrebovali.

»Bilo je za zjokati!«

»Stanje je bilo prvi dan takšno, da je bilo za zjokati se! Ne vem, kako bi bilo, če se ne bi tako hitro organizirali sami. V takšnih trenutkih je vsak dan, vsaka ura preveč. Poglejte, kaj se je zgodilo v Postojni, kjer so čakali. Tudi pri nas ne bi bilo nič bolje. Če ne bi sami zagotovili agregatov, bi brez elektrike ostalo od 3000 do 6000 gospodinjstev, tako pa smo v nekaj dneh elektriko zagotovili skorajda že vsem,« pove poveljnik civilne zaščite Kamnik, ki je ena tistih, ki bi bila v takšnih trenutkih zagotovo lahko kar vzorčna, saj so vse, kar so lahko, storili z dobro organizacijo in koordinacijo, pravzaprav kar z vojaškim redom, ki je, kot pravi župan Marjan Šarec, v takšnih trenutkih edini učinkovit način, da se soočiš s situacijo. Poleg pravih ljudi na pravem mestu pohvali svojo ekipo, katere sestavni del je tudi sam.

Izkušnje so jih izučile

V občini, ki se razteza na 265 kvadratnih kilometrih in ima zaselke in vasi zelo oddaljene od središča, so se že iz prejšnjih naravnih katastrof veliko naučili. Leta 2007 so jih prizadele hude poplave, 2008 hud vihar, potem spet 2010 in 2012 poplave in zdaj – žled. Sistem zaščite in reševanja vzpostavljajo že praktično od leta 1991, ko so bile prve katastrofalne poplave, in je tedanji poveljnik CZ Vladimir Šerbel začel vzpostavljati organizacijo pri takšnih dogodkih, ki je sedaj vzpostavljena v tej meri, da praktično ni hiše, za katero ne bi vedeli, kaj se v takšnih razmerah s prebivalci dogaja (nekaj podobnega je tudi v občini Gorenja vas - Poljane in zagotovo še marsikje, verjetno pa je kamniška občina kot ena večjih vendarle posebna). Sistem, ki se ga od njih učijo tudi druge občine, temelji na tem, da se, ko pride do nesreče, naravne ali kakšne druge, organizirajo povsem po vojaško.

Ljudje, ki ne gledajo na uro

»V Sloveniji je velik problem, da nimamo naborniške vojske. Ni problem v vojakih, problem je v sistemu. Zaprosili smo jih, da nam pomagajo, a ko smo jim povedali, kakšno konkretno nalogo imamo, so nam odvrnili, da nimajo ustrezne tehnike in dovolj ljudi. Podobno je bilo z državnim štabom civilne zaščite. Pa smo se morali, kot že velikokrat do sedaj, znajti sami. Sam se še kako zavedam, kako pomemben je pri tem štab civilne zaščite, gasilske enote in vsi ljudje, ki sodelujejo v takšnih akcijah. Če imaš na teh mestih ljudi, ki gledajo na uro, potem takšna služba ne more biti učinkovita. To se je zdaj pokazalo tudi v nekaterih občinah, kjer imajo še vedno velike težave. Ne gre le zato, da priklopiš tri, štiri agregate, potrebna je celotna oskrba. Nepogrešljiva je vsaka lokalna gasilska enota, saj le-ta pozna svoje ljudi. Če tega ni, ti nekdo lahko umre, ker ne boš vedel zanj. Zato je to tako pomembno in zato v naši občini nikoli ne varčujemo pri gasilcih,« pove župan Marjan Šarec, ki je sicer tudi sam vrsto let aktiven gasilec in je tudi zdaj pri reševanju in koordinaciji dejavno sodeloval, prevozil dva tisoč kilometrov (na svoje stroške), da si je ogledal, kje kdo potrebuje kakšno pomoč in tudi sam prijel za delo v intervenciji.

Nepogrešljivi gasilci

V občini imajo 13 gasilskih društev, v vsakem društvu imajo dežurne sobe z vso potrebno informacijsko podporo, torej takšno, ki deluje tudi v primeru, kot je bil zdaj, ko ne deluje niti elektrika niti mobilni telefoni. Vsa so opremljena s kartografijo in ko pride do prvega prijavljenega dogodka, se ta že zabeleži in javi naprej na centralni štab civilne zaščite, ki je v osrednjem GD Kamnik, kjer naredijo načrt reševanja, pripoveduje Brigita Vavpetič, namestnica poveljnika CZ Kamnik. Tako je v sedanji ledeni ujmi vodja Elektro Kamnik označil, kateri daljnovodi so bili najbolj poškodovani, na podlagi tega se je naredil načrt reševanja. Najprej je treba seveda reševati življenja. Iz gasilskih društev, ki podrobno poznajo teren, so takoj dobili informacijo, kje so življenjsko odvisni od elektrike; torej, če je kje kakšen bolnik, ki je priključen na kisik ali druge aparature, ki ohranjajo življenjske funkcije. Potem pa naprej. V vseh gasilskih društvih je bil do preklica izrednih razmer 24 ur v vsakem gasilskem domu dežurni gasilec, ki je komuniciral po UKV-postaji in telefonu ter poleg gasilcev, ki so bili na terenu, tudi dežurna ekipa gasilcev, ki je reševala vse nujne in hitre intervencije. Vsako gasilsko društvo pokrije svoje operativno območje in obvladuje teritorij, za katerega je zadolžen in o stanju ažurno obvešča stalno 24-urno dežurno službo, ki se nahaja v komandni sobi PGD Kamnik in z občani, gasilci, ostalimi enotami na terenu ter centrom za obveščanje 112 komunicira po telefonu in po UKV-komunikaciji ter ima odprt tudi internetni naslov, na katerega lahko občani pošiljajo svoje zahteve.

Ni hiše, pravijo, do katere ne bi šli, če ne drugače, pošljejo kurirja tudi peš. Zlata vredne so tudi gasilke, ki so bile v zadnjih dneh poleg gasilcev zadolžene za dežurstva, fantje pa so bili večinoma na terenu, pravi Jože Oblak, poveljnik regije Ljubljana 3, vodja intervencij v občini Kamnik in predsednik GD Kamnik. Pravi, da je sistem takšen, da vsako društvo lahko deluje samostojno, in to je »brez pretiravanja ena najbolj organiziranih zvez v Sloveniji.« Z opisanim sistemom vodenja so vse enote pod nadzorom in za vsako v trenutku vedo, kje se nahaja, katero delo opravlja, koliko gasilcev ima kakšno društvo še na voljo. S tem so enote maksimalno izkoriščene in tudi dela se lahko enakomerno razporedijo.

Reševanje ujetih na Veliki planini

Kljub temu je bilo delo gasilcev v teh dneh težko. Žleda do zdaj niso bili vajeni, sekači in logarji, ki so prav tako pomagali, so jim povedali, kje so lahko nevarnosti, kdaj se je treba umakniti. Tako so imeli v vsem tem času pri vsem delu na srečo le eno manjšo poškodbo. Ceste so bile neprevozne, na njih drevesa, vse je bilo treba umakniti, da so bile ceste dostopne. »Vse hiše, razen v mestu Kamnik, so bile prejšnji teden praktično odrezane od elektrike, stanje je bilo res hudo. Brez sodelovanja vseh v lokalni skupnosti, štaba CZ, komunale, gradbene mehanizacije, sekačev, gorskih reševalcev in še koga ne bi šlo,« pravi Jože Oblak. In seveda ne brez vojske, ki danes – lahko bi rekli – skorajda nadomešča pravo vojsko. To je vojska prostovoljnih gasilcev.

»Na predavanjih, ki jih vodimo za štabe, razlagamo primere dobre prakse, povemo jim, kakšen je naš sistem, ki dobro deluje, kot se je izkazalo. Vendar se takšnega sistema ne da vzpostaviti čez noč, mi smo ga gradili vrsto let, potrebno je tudi združiti vse moči – od prvega do zadnjega člena. Od župana pa vse do zadnjega gasilca,« pravi poveljnik Matjaž Srša. Enote v gasilskih društvih so bile prisotne 24 ur na dan, potem je bil tu štab zimske cestne službe, saj je bilo treba vsako cesto najprej splužiti in posipati ter odstraniti glavno drevje, da so se sploh lahko prebili naprej. Na primer do Velike planine, kjer je bilo ravno tedaj na planini ujetih 57 planincev, med njimi tudi dojenčki, tako da so se prvo noč ukvarjali še s tem, da so jim zagotovili plenice, naslednji dan pa vse varno pripeljali v dolino.

Z zvočnikom po vaseh

Na začetku vsake takšne nesreče je, kot pravi Srša, nujno čim prej informirati ljudi. A kako, če ne dela niti navaden telefon niti mobiteli? Uporabili so dobri stari gasilski zvočnik, s katerim so šli po vaseh in obveščali, da so bile šole zaprte in tudi o trenutnem stanju. Za tiste, ki so imeli delujočo tehnologijo, je bilo seveda nepogrešljivo obveščanje po spletni strani občine, za kar je skrbela višja svetovalka za odnose z javnostmi in protokolarne zadeve Janja Zorman Macura. Za ljudi je namreč najhuje, da ne vedo, kaj se dogaja, in mislijo, da so pozabljeni.

Iz vseh teh izrednih razmer, s katerimi so se v občini že soočili, so se nekako naučili, da se mora človek najprej zanesti sam nase, potem na lokalno skupnost, nazadnje pa na državo. »Mi ne čakamo nikogar, smo samoorganizirani, včasih pa si vendarle želimo več posluha države. Na primer sedaj pri agregatih, pa potem, ko bi potrebovali vojsko in tehniko, saj bi ogromne količine lesa lahko počistili veliko hitreje, če nas bi bilo več,« pravi župan, prav tedaj pa se zasliši vesel poveljnikov glas, saj jim je država vendarle posodila terenski tovornjak unimog, ki ga nujno potrebujejo, saj morajo čim prej odstraniti vejevje iz vodotokov, sicer jim bodo ponovno grozile – poplave. Čaka jih še veliko dela, a upajo, da je najhujše, torej zagotovitev normalnih življenjskih razmer, za njimi.