Ožji cilji so strokovni. V perspektivi želimo ustanoviti strokovno edicijo, ki bi se posvečala sistematičnemu nadaljnjemu izdajanju Kierkegaardovih del v slovenščini. Lani smo ob 200-letnici njegovega rojstva organizirali tudi odmeven simpozij, ki ga želimo ponoviti vsaki dve leti. Sicer smo neodvisen inštitut, a morda se bomo intenzivneje povezali z ljubljansko univerzo, denimo filozofsko ali teološko fakulteto. Ena od idej je tudi, da bi štipendirali podiplomske študente Kierkegaarda v tujini. Za zdaj ga poganja čisti voluntarizem, za sredstva pa bomo kandidirali predvsem na mednarodnih razpisih.
Zdi se, da je priljubljenost Kierkegaarda v zadnjih letih močno zrasla. Kako to?Da mu je priljubljenost zrasla, sem tudi sam opazil. V začetku 90. let sem bil na danskem kot štipendist in nekega izrazitega zanimanja zanj nisem zaznaval, zaradi česar sem tudi pogrešal bolj ustvarjalen pristop k njemu. Zdi se mi, da se je zanimanje preporodilo z objavo Derridajeve knjige v začetku 90. let, ko se je začela z njim ukvarjati dekonstrukcijska linija. Priljubljenega pa ga dela tudi to, da se izmika nekim ozkim zamejitvam, tudi postmodernizma in recimo kritični teoriji. Aktualen je v času, ko je posameznik vse bolj problematična kategorija, v svetu, v katerem se svoboda individualnosti izgublja v potrošniški brezbrižnosti in medijski manipulaciji. Kierkegaard je na te pojave opozarjal že sredi 19. stoletja, kar je precej neverjetno, ker jih niti ni bilo.
Kje se skriva bistvo njegove misli in kako si lahko z njo pomaga slehernik?Ker je neki filozof, za katerega bi tudi Žižek, ki se veliko z njim ukvarja, rekel, da je v bistvu antifilozof. Tudi v Sloveniji se zdaj, na videz nenavadno, nanj odzivajo številni filozofi, ki se doslej niso. To je prav v smislu komunikacijske in sporočilne širine in globine. V smislu, da se njegovo razmišljanje o človeku in svetu izmika ozkim mejam znanosti. Vsakemu človeku ponuja možnost, da sam sebi postane svoj filozof. Mislim, da je to izjemno. Če mu prisluhneš, ugotoviš, da Kierkegaard nima nobenih receptov, pač pa človeku pomaga, da začne razmišljati s svojo glavo ter se osvobodi strahu, zaradi katerega je lahka tarča za razne manipulacije. Zato paradoksalno, čeprav se ukvarja s težkimi eksistencialnimi občutji tesnobe in obupa, vendarle ponuja upanje, ker od človeka zahteva osvobojenost od strahu in iskrenost do sebe. Poleg tega nagovarja konkretno. Njegov upor proti Heglu je prav upor proti sistemu, proti abstraktni misli.
Podobnih inštitutov je veliko predvsem po srednji in vzhodni Evropi. Čemu tako zanimanje prav v tem delu sveta?Profesor A. H. Khan, vodilni svetovni strokovnjak za Kierkegaarda, se je lani odločil, da pride na ljubljanski simpozij, četudi jih je bilo po celem svetu ob 200-letnici res mnogo. Pravi, da je percepcija Kierkegaarda na Zahodu že precej izčrpana, kot je izčrpana tudi celotna zahodna paradigma. Meni, da mi s svojo vzhodnoevropsko izkušnjo Kierkegaardu podelimo nov glas, kar je sploh potrebno, saj njegova filozofija že v osnovi zahteva samostojno in inovativno držo. Ni namreč le filozof, pač pa je izrazito interdisciplinaren mislec.
Kako se torej zahodno in vzhodno branje razlikujeta?Problem na zahodu je, da se ga včasih postavi v preveč znanstveni okvir, medtem ko Kierkegaard v bistvu presega posamezna polja in njih znanstvene metode, saj je na vozlišču filozofije, religijske misli, pisateljstva in celo pesništva. Kierkegaarda ne moremo postaviti v neke okvire, naj bodo še tako odprto določeni znotraj posamezne veje znanosti, zaradi svoje paradoksalnosti jih vedno presega. Če se pri raziskovanju Kierkegaarda omejimo, ne pridemo nikamor.
