Po začetnem predgovoru o tem, kako je treba s prepovedovanjem pravice do posedovanja orožja rešiti človeštvo, pa je avtor podobno navezavo naredil tudi na pse. In sicer se je že takoj na začetku vprašal, zakaj imajo lahko vsi ljudje, brez izjem, v lasti nevarno žival, ne morejo pa imeti vsi poljubno dolge puškine cevi. Posebej nas je zmotila njegova definicija izjemno nevarnih živali, ki jih je opredelil kot pasme psov, ki naj bi bile po njegovem vzgojene izključno za ubijanje. Torej je takoj obsodil nekatere pasme psov – pitbul in staffordshirski terier – da so izjemno nevarne živali, očitno kar najnevarnejše na svetu in jih zato ne bi smel imeti nihče. Poleg teh dveh pasem navaja tudi druge »nevarne« pasme psov.
Menimo, da je avtor s takim opredeljevanjem omenjenih pasem tem naredil veliko škodo. Dobro vemo, da imajo ljudje do nekaterih pasem, predvsem pitbulov in stafordov, že tako nekakšen strah, saj so tisti, ki so jih zlorabili za pasje boje in vzgajali za napadalne pse, povzročili, da so mediji te pasme skozi zgodovino stereotipizirali in so danes prva asociacija ob besedni zvezi nevaren pes. Eden naših ciljev, poleg boja proti zlorabljanju teh psov, je tudi prizadevanje za spremembo stereotipnih predstav o njih kot nevarnih psih. Številni primeri dokazujejo, da so tudi ti psi ljubeči, zvesti in nežni spremljevalci ter nepogrešljivi člani družine. Razbiti skušamo zakoreninjeno mišljenje, ki je bilo postopoma vstavljeno v našo percepcijo, in povrniti zaupanje v vse vrste psov; njihova nevarnost namreč ni pogojena z njihovo pasmo, ampak zlasti in predvsem z njihovo socializacijo in vzgojo, ta pa je večinoma v rokah njihovega lastnika/skrbnika. Avtor niti ni odkrito prikazal statistike ugrizov, ker ta ne prikazuje iste slike, kot jo opisuje sam. »Ugriza pudlja enostavno ni mogoče primerjati z ugrizom, denimo, mastifa,« piše Igor Vuksanović. Seveda ne, psa sta popolnoma drugačna, vendar pa enaka pred zakonom in oba spadata v definicijo nevarnih psov, kamor spadajo vsi psi, ki so ugriznili človeka ali žival, napadalni psi in tisti, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti – ne glede na pasmo. Članek, kot je ta, podira vsa naša prizadevanja in gre celo tako daleč, da »nevarne« pse primerja z biološkim bojnim orožjem – torej so tako nevarni, da jih ne bi smel imeti nihče, saj je tveganje pri lastništvu tako veliko, da to pretehta nad vsemi pravicami posameznika in ogroža življenja širše skupnosti.
Da je prepoved »nevarnih« pasem neučinkovita, je dokazalo kar nekaj študij, ki so zato predlagale, da se je treba osredotočiti na pravi problem, in sicer na neodgovorne lastnike. Zgodbe o borbenih psih, ki so po rešitvi našli nov dom in se ob trdem delu lastnika uspešno socializirali v ljubečega, discipliniranega, neagresivnega psa, pričajo, da je od lastnika odvisno ogromno, če ne kar vse. Čeprav so te pasme, sodeč po članku, narejene za ubijanje, so pri njem sodelovale in imajo to »v krvi«, je bilo večkrat videno, da jim kljub »prirojenim« agresivnostim, kot jih vidijo nekateri, še vedno uspe veliki preobrat v vedenju – ki se doseže s strokovnim znanjem, izkušnjami, pozitivnim delom s psom in voljo. O uspešnih prevzgojah si lahko bralec več prebere v študijah, objavljenih na spletu (navedenih v tukaj opombah).
V zvezi z omenjenima pasmama vse študije poudarjajo pomen lastnika in nevtralnost zakonov do vseh pasem, saj je sicer neka pasma že vnaprej obsojena kot nevarna.
Z avtorjem članka se strinjamo le v delu, da preventive nimamo. Menimo, da bi bilo glede na splošno znanje povprečnega slovenskega lastnika psa, in to ni zadovoljivo, smiselno uvesti izpit za posedovanje psa, ki bi zagotavljal vsaj temeljna znanja o značaju, lastnostih, vedenju, vzgoji psa in odgovornem skrbništvu. Ne le za tako imenovane »nevarne pasme«, ki dokazano kot take ne obstajajo, saj ni nevarnih psov, so le nevarni lastniki, temveč za vse pse. Problem so vedno neodgovorni lastniki/skrbniki – mogoče bi namesto primerjave pitbulov z brzostrelko raje analizirali, koliko lastnikov takih pasem ima kazensko kartoteko ali koliko prekrškov imajo. Morda bi šele takrat končno dojeli, da za napade nikoli niso krivi psi, ampak njihovi neodgovorni skrbniki/lastniki. Več dolgoletnih študij iz držav, kjer so uvedli zakone, ki opredeljujejo določene pasme kot nevarne in jih prepovedujejo, je dokazalo, da taka politika ni bila uspešna pri zmanjševanju ugrizov s hudimi posledicami. V kinološko zelo naprednih državah so ugotovili, da se je resnično treba osredotočiti na preventivo za vse lastnike psov. V praksi so to že uvedli v nemški zvezni deželi Spodnji Saški, kjer so na sodišču že leta 2001 presodili, da je prepovedovanje določenih pasem nezakonito (in tudi že dokazano neučinkovito).
Še enkrat poudarjamo, da mediji ravno s takimi članki povzročajo ogromno in težko popravljivo škodo psom tipa bull, ki so v javnosti že brez tega stigmatizirani. Članek predstavlja zgolj subjektivno stališče nekoga, ki ne pozna dovolj pasjega vedenja in metod rehabilitacije. Če avtor trdi, da je to področje v Sloveniji dobro urejeno, dejanskega stanja ne pozna, saj več slovenskih strokovnih študij dokazuje popolnoma nasprotno. Slovenski programi za prevzgojo namreč ne temeljijo na strokovnem znanju pasje behavioristike in s tem pogojenih metodah, a to je že druga tema. Avtor očitno kljub svoji stroki zelo slabo pozna svetovne pravne trende na področju prepovedovanja »nevarnih pasem« v povezavi z zmanjševanjem števila ugrizov s hudimi posledicami. Večina držav, ki imajo zakonodajo o prepovedi določenih pasem, te prepovedi zaradi njihove neučinkovitosti opušča in problematiko obravnava tako, da zakonsko ureja odgovorno skrbništvo.
Zaradi zgoraj navedenega vaše spoštovano uredništvo prosimo, da javno objavite, da je bila z objavo navedenega članka storjena krivica vsem omenjenim psom in veliki večini njihovih lastnikov, ki se z njimi aktivno in ustrezno ukvarjajo ter pravilno usmerjajo njihovo vedenje.
Besedilo se nanaša na: Nevarni psi in pravo: Je kakšna razlika med pitbulom in brzostrelko?
ISABELA ULAGA, ZAVOD PIT
EKIPA USTAVIMO PASJE BORBEVIRI:(1) Vuksanović, Igor. 2015. Nevarni psi in pravo: Je kakšna razlika med pitbulom in brzostrelko?, Dnevnik, 16.5.2015.(2) AVSAB - American Veterinary Society of Animal Behaviour. N.d. Position Statement on Breed-Specific Legislation.(3) NCRC - National Canine Research Council. Breed-specific Legislation (BSL). (4) Stilwell, Victoria. N.d. Why BSL doesn't work. (5) Dale, Steve. 2014. Breed Specific Legislation Position Statement: BSL is Ineffective.(6) Burstein, Devin. 2002. Breed Specific Legislation: Unfair Prejudice & Ineffective Policy, Animal Law Review at Lewis & Clark Law School, 313-361. (7) NCRC - National Canine Research Council. Effective v. Ineffective Laws.(8) Hussain, Safia Gray. 2006. Attacking the Dog-Bite Epidemic: Why Breed-Specific Legislation Won't Solve the Dangerous-Dog Dilemma, Fordham Law Review. (9) ASPCA - The American Society for the Prevention of Cruelty to Animals. 2015. Breed Specific Legislation. (10) The local. 2012. Dog owners face written and practical tests. (11) Mays, Nick. 2001. Now courts rule German States' laws are illegal. (12) Kray, Fred M. 2012. UK: 1991 Dangerous Dogs Act an obvious fail. (13) FIDOS - Coalition for Improved Dog Ownership Standards. Dog Ownership Suitability Test. (14) Tierärztekammer Westfalen-Lippe.
