Polivanje z ledeno vodo po genitalijah, dotikanje intimnih delov telesa, grožnje z gumijevkami, palicami za bejzbol, kladivi in pasovi, vse to se je dogajalo zdaj 35-letnemu Madžidu Kanu, ki se je pred dobrimi tremi leti prvič pojavil v javnosti, ko je pred sodiščem priznal krivdo za vseh pet točk obtožnice, ki ga med drugim bremenijo umora in poskusa umora. V zameno za priznanje in informacije o drugih terorističnih osumljencih se je rešil zagrožene smrtne kazni, zaporno pa naj bi mu izrekli šele februarja prihodnje leto.
Kan, ki je imel dovoljenje za stalno bivanje v ZDA, je v Marylandu najprej študiral, nato pa se zaposlil v enem od uradov v tej zvezni državi. Njegova potovanja v Pakistan, kjer se je medtem poročil, so v letih 2002 in 2003 postala sumljiva ameriški zvezni policiji, pakistanska pa ga je marca 2003 aretirala in izročila Cii. Kanova družina tri leta ni vedela, kje je, vlada Georga Busha pa je septembra 2006 objavila, da je bil skupaj z dobrim ducatom tako imenovanih terorističnih obdolžencev visokega ranga premeščen iz tajnih Ciinih zaporov v vojaškega v Guantanamu. Po navedbah ameriških oblasti je stik z Al Kaido navezal slabo leto po terorističnih napadih na ZDA, srečal pa naj bi se tudi z njihovim idejnim vodjem Kalidom Šejkom Mohamedom.
Mučenje širše od priznanega
Preden je ameriški senat decembra lani objavil poročilo o metodah mučenja, ki jih je Cia uporabljala pri zasliševanju zajetih domnevnih teroristov, je njeno vodstvo zapornikom in njihovim odvetnikom prepovedalo objavljanje kakršnih koli podatkov o tem, saj so nosili pečat stroge zaupnosti. Samo senatno poročilo, ki so ga sestavljali pet let in obdelali okoli 6,3 milijona dokumentov, obsega 6000 strani, javnih pa je takoj postalo le 525. Kanov dosje, ki obsega 27 strani zapisov pogovorov z odvetniki, zbranih v sedmih letih, je prvi, ki je prišel v javnost, potem ko je ameriška vlada po formalnem pregledu pred mesecem dni dovolila prečiščeno objavo. Zapisi razkrivajo nekatere metode mučenja, ki niso omenjene v senatnem poročilu, med drugim o posebnih lisicah v obliki kovinskega škornja, v katere so vklenili stopala in spodnji del nog, zaradi česar je Kan dobil občutek, da se mu bodo polomile kosti, če bo v njih padel. Odvetnikom je zaupal, da je najhujše mučenje doživel kmalu po aretaciji, ko so ga slekli in ga tri dni brez hrane pustili viseti privezanega na gred.
Prvi dan so ga sicer za kratek čas sneli, ga vklenili v verige, mu na glavo namestili kapuco in mu jo potiskali v ledeno vodo ter hkrati zasliševali in mu potiskali led v usta in nos. Obešanje golega na gred s polivanjem z mrzlo vodo se je še večkrat ponovilo, priklepali pa so ga tudi k steni celice, da so mu onemogočali spanec. Že pred leti je Kan odvetnikom potožil, da je bil tudi žrtev nasilnega rektalnega hranjenja. Senatni preiskovalci so v internih Ciinih dokumentih našli dokaze in to obelodanili v omenjenem poročilu. Ciini zapiski kažejo, da je Kanov »jedilnik« zajemal humus, testenine z omako, oreščke, rozine in tudi vodo, potisnjene v zadnjično odprtino. Prisilno naj bi ga tako hranili, ker je med gladovno stavko zavračal hranjenje po cevki skozi nos.
Medicinski strokovnjaki so razložili, da je takšno »prehranjevanje« brez vrednosti, odvetniki pa so ga označili za posilstvo. Mučenje terorističnih osumljencev, ki ga je odobrila Busheva administracija, se je za Kana končalo šele po letu 2005, ko ga je kongres zakonsko prepovedal na pobudo republikanca Johna McCaina, ki je posebne zasliševalske metode doživljal kot vojni ujetnik v Vietnamu.
