Pred nekaj dnevi je Društvo SOS telefon dobilo prijavo, da svojci zanemarjajo ostarelo in invalidno gospo in da ji ne dovolijo, da bi uporabljala domačo kopalnico. Ko je zares nujno, se lahko s pomočjo majhne posode umije v svoji sobi, v kateri preživi večino časa. Takšnih žalostnih zgodb je veliko, a največkrat ostanejo skrite za domačimi zidovi, saj invalidi, ki so žrtve nasilja ali zanemarjanja, zelo težko zberejo pogum in poiščejo pomoč.
Zaradi slabe samopodobe, čustvene in finančne odvisnosti od nasilneža pa tudi zaradi nepoznavanja zakonodaje prepogosto ostajajo ujetniki v svojem domu. Nekateri celo pravijo, da so z leti dobili tako trdo kožo, da jih nobena zloraba več ne prizadene. Toda vodja programa SOS telefon Dalida Horvat opozarja, da se človek nikoli ne more tako utrditi, da bi lahko nasilje prenašal brez posledic.
Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, ki ima sedež v Slovenskih Konjicah, je vse svoje moči usmerilo v reševanje tovrstne problematike. Pred petimi leti so v konjiški občini odprli varno hišo za ženske, ki imajo gibalno oviro in so žrtve nasilja. V njej je začasno zatočišče poiskalo že veliko žensk s tetraplegijo, paraplegijo, različnimi mišičnimi obolenji, amputiranimi udi ali hudimi težavami, ki jih prinese starost.
»Po zakonu imajo vse žrtve nasilja enake pravice, vendar žal v praksi nimajo enakih možnosti, saj druge varne hiše ljudem z različnimi oblikami invalidnosti niso arhitekturno prilagojene,« pravi predsednica Društva Vizija Julijana Kralj. Ker so doslej pri njih pomoč poiskale samo ženske, si v društvu Vizija v zadnjem letu močno prizadevajo, da bi lahko pomagali tudi gibalno oviranim moškim, ki so prav tako zelo pogosto žrtve nasilja.
Veliko pozornost namenjajo tudi informiranju in ozaveščanju ljudi. Mnogi namreč še vedno ne vedo, da je vsako nasilje nedopustno in da lahko tovrstna dejanja prijavijo na interventno številko policije 113 ali anonimni telefon policije 080 12 000. Prav tako ne vedo, kakšne so njihove pravice in kaj jim omogoča veljavna zakonodaja. Društvu strokovno pomaga tudi upokojena kazenska sodnica okrajnega sodišča Slovenske Konjice Lidija Pratnemer, ki je pred leti, ko je bila še študentka prava, živela v Zavodu za slepe in slabovidne in ima tudi zato velik posluh za težave hendikepiranih.
Dalida Horvat opozarja, da se nasilneži znašajo nad invalidi na najrazličnejše načine. Žalijo jih zaradi njihove invalidnosti, jih zapirajo v sobo, polivajo z vročo ali mrzlo vodo, jih pretepajo in silijo, da jim izročijo svoj denar ali da premoženje prepišejo nanje. Dogaja se, da jih silijo v jemanje pomirjeval in da patronažnim sestram prepovedujejo vstop v stanovanje. Odrekajo jim tudi zdravniško pomoč in jim odvzamejo bergle ali invalidske vozičke.
Spolno nasilje je najtežje odkriti
Veliko je tudi spolnega nasilja. Po besedah Horvatove imajo ljudje napačno mnenje, da starejše in invalidne ženske ne morejo biti žrtve posilstva. Takšnih primerov je žal veliko; tudi to nasilje ostaja skrito. Tudi invalidi pogosto opravičujejo nasilneže in krivdo prelagajo nase. Zaradi svoje invalidnosti imajo občutek, da so jim na grbi in da so lahko pravzaprav veseli, da nekdo »skrbi« zanje. Horvatova še posebej izpostavlja težave žensk z intelektualnimi ovirami, ki nasilja sploh ne prepoznajo. Kadar je zelo hudo in vendarle poskušajo poiskati pomoč, so pri tem pogosto tako nespretne, da jih nihče ne vzame resno. Ljudje jih zavrnejo, češ da imajo patološko domišljijo.
Raziskave kažejo, da nasilneži niso samo življenjski sopotniki, ampak tudi odrasli otroci, skrbniki in sorodniki. »Družba si je ustvarila mnenje, da so gibalno ovirani ljudje šibki, neumni, neprivlačni, večni otroci ali brezspolna bitja. Problem je tudi v tem, da so številni prepričani, da so ljudje z gibalnimi ovirami zaščiteni in da zanje dobro skrbijo najrazličnejše medicinske in socialne ustanove. Tako je žal samo na videz, kajti do nasilja prihaja tudi znotraj teh ustanov,« opozarja Horvatova.
