Osamljeni Gornji trg, kjer se turisti in domačini navadno pri Herkulovem vodnjaku le obrnejo, na zadnjo soboto v mesecu nenadoma oživi. Takrat ga preplavijo stojnice z unikatnimi izdelki, ki so nastali pod prsti najrazličnejših ustvarjalcev in umetnikov, ki jih v ta del Stare Ljubljane vedno znova privablja pisani ARTish.
»Ne maram izraza sejem. Bolj gre za srečanje, ki omogoča stik s širšo javnostjo, zraven pa si izmenjujemo nasvete, malo tudi potarnamo, pogosto se ustvarjajo nove vezi in iz njih novi projekti,« pravi Erika Felicijan, mama zdaj že daleč naokoli znanega ARTisha, ki bi se moral zgoditi tudi danes. Toda zaradi napovedanih neviht je dogodek, ki bo že 43. po vrsti, raje prestavila na prvo avgustovsko soboto. »Zadnjič nas je dobro namočilo,« se nasmeje organizatorica, ki raje ne tvega, saj sodelujoči pridejo iz vse Slovenije, občasno tudi iz tujine. »Iz Hrvaške, Srbije se z nočnim avtobusom pripeljejo samo zaradi nas, poleg tega pa si štejejo v čast, da se lahko predstavljajo na ARTishu,« z veseljem pove, saj je to zanjo potrditev, da je šel projekt v pravo smer.
Kreativnost brez meja
Globlje v ustvarjalne vode je Felicijanova zašla, ko je po nekaj letih dela v marketingu izgubila službo. »To me je pravzaprav brcnilo v rit, da sem nekaj naredila. Kolega me je poklical, ali bi najela atelje in čeprav nisem vedla, ali bo šlo ali ne, sem rekla: Ja!« pripoveduje o začetku podjetniške poti in nastanku znamke Patsy, pod katero ustvarja še danes. Vendar ne več tako intenzivno, saj ji veliko časa vzame ARTish, še več pozornosti pa zahteva njen pravi devetmesečni otročiček.
Diplomirana sociologinja je sprva za promocijo svojega nakita izkoriščala facebook, pri tem pa je vedno bolj pogrešala osebni stik s kupci. »Kot ustvarjalec moraš sam prodajati svoje izdelke, saj le sam lahko res predstaviš svojo zgodbo, svoje življenje. Ustvarjaš s svojimi rokami in le ti veš, koliko truda si v nekaj vložil,« je prepričana. Kaj je tisto, kar bi kot ustvarjalka potrebovala, pa se ji je nenadoma posvetilo nekega večera konec leta 2011. Takoj je šla v akcijo in hitro se ji je javilo 30 ustvarjalnih duš, ki jih je kmalu zatem zbrala v podhodu Ajdovščina. »Zamislila sem si, da se bo takšen festival odvil dvakrat na leto, potem pa je zaradi dobrega odziva ARTish prerasel v mesečni dogodek,« pojasni Patsy, ki vedno osebno izbere sodelujoče.
V tem, da se je kasneje oblikovalo več tovrstnih sejmov, ne vidi nič slabega, saj zaradi množice kreativnega ljudstva obstaja potreba po njih. »Enkrat je bil hkrati na Bregu Artmarket, kar pomeni, da se je v Ljubljani naenkrat predstavljajo okoli 100 ustvarjalcev,« navede Felicijanova, ki je na ARTishu gostila že več kot 400 posameznikov.
Povezala tudi indijske umetnike
Izkušnje, ki jih je pridobila z ARTishem, pa je goreča popotnica ponesla tudi v svojo drugo domovino, Indijo. »Spoznala sem toliko domačih umetnikov, da sem enostavno morala narediti še indijski ARTish. Tam je sicer še težje organizirati kaj takšnega, ampak je šlo in na zanje brezplačen dogodek je prišlo 15 umetnikov, nekateri iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev,« pripoveduje sogovornica, ki jo od vedno privlači vse, kar je drugačno, njeno življenje pa je zadnja leta prilagojeno potovanjem.
V Indijo se vrača že skoraj 15 let, tam je našla tudi partnerja, toda, zanimivo, kot študentka se je tja odpravila brez popotniških izkušenj. »Prej sem bila le na absolventu. Po diplomi sem sprejela hipno odločitev, da grem v Indijo z Zvonetom Šerugo,« spomni na prelomnico, ki je pomembno vplivala na njeno življenje. Danes je to veliko enostavneje kot pred leti, pravi.
V Ljubljano se Felicijanova rada vrača, a je zanjo postala premalo barvita in prepolna mrkih obrazov. Ne glede na to, kam odpotuje, pa vedno vzame s seboj računalnik in skrbi za ARTish. Le na dan dogodka mora vseeno svojega »otroka« predati v varstvo koordinatorju, ki na Gornjem trgu skrbi, da vse poteka tako, kot mora.
