Malo reklame ne škodi. Še zlasti če je ni tako malo in je brezplačna. Še toliko bolj, če se po družabnih omrežjih v milijonski »nakladi« razširi dobesedno čez noč. In učinkuje še po tem, ko jo varuhi socialističnih vrednot onemogočijo in postane prepovedana reklama. Če ni bil navsezadnje vendarle naročen in plačan, dandanašnji je pač v takšnih primerih »oglaševanja« to težko izključiti, je bil tako posnetek seksa mladega kitajskega para v preoblačilnici pekinške prodajalne dogodek, ki je japonski oblačilno-trgovski verigi Uniqlo te dni prinesel več globalne publicitete, kot je je dobila pred tremi leti ob podpisu pogodbe s teniško številko ena na svetu Novakom Đokovićem.
No, ko so kitajski cenzorji sporočili, da so dostop do »vulgarnega videa« onemogočili, ker se je »viralno razširil in kršil temeljne socialistične vrednote«, so se odzvali tudi iz Uniqla s pozivom svojim strankam, naj se v preoblačilnicah »vedejo njihovemu namenu ustrezno in ob spoštovanju družbene morale«. A se spontano oglaševanje s komentiranjem ter besednimi in slikovnimi dovtipi na račun kitajskih cenzorjev na družabnih omrežjih nadaljuje, toliko bolj, ker je policija v zvezi s tem dogodkom aretirala pet oseb, med njimi oba nastopajoča na posnetku.
Enkratna oblačila
Kitajska je med najpomembnejšimi trgi za japonskega oblačilca, ki ni od včeraj. Še več, podjetje iz imperija najbogatejšega Japonca (z 22 milijardami dolarjev premoženja 41. na Forbesovem seznamu najbogatejših zemljanov) Tadašija Janaja je staro tri desetletja. Tudi največja globalna znamka se Uniqlo (UNIQue cLOthing, izvirna oblačila) ne trudi postati prvič, je pa po precej ponesrečenem poskusu pred kakšnim poldrugim desetletjem zadnja leta povsem spremenila strategijo.
Namesto s širokim naskokom Japonci zdaj osvajajo svet z globinskimi prodori na elitnih lokacijah. Večji del Azije je že njihov (močni so celo v Južni Koreji, na tradicionalno neprijaznem trgu za japonske izdelke), prodirajo v Severno Ameriko (kjer za zdaj še vodilnemu Gapu prodaja naglo pada) in Evropo, kjer sta njihova glavna tekmeca Zara in H & M. Skupno ima trenutno dobrih 1000 trgovin po vsem svetu (malo v primerjavi z denimo H & M, ki jih ima zgolj v ZDA 350), toda 66-letni Janaj je prepričan, da mu bo tokrat uspelo.
Vzpon Janajevega podjetja v zadnjih dveh desetletjih, torej v obdobju depresije japonskega gospodarstva, temelji na kakovosti za zmerno ceno; da bi bil poslovni model uspešen, Uniqlo enako kot konkurenti proizvaja pri pogodbenih, nizkomezdnih partnerjih in poudarjeno skrbi za dizajn v sodelovanju s posameznimi svetovno znanimi kreatorji (denimo Jil Sander). Pravzaprav šele zadnja leta Uniqlo posveča veliko pozornosti tudi trženju in je bo očitno še več, saj je konec lanskega leta zaposlil Johna C. Jaya, svojčas kreativnega direktorja agencije, ki je med drugimi skrbela za Nike. In podobno kot večina konkurentov je bil tudi Uniqlo večkrat tarča kritik zaradi razmer, v kakršnih delajo delavci v tovarnah njegovih partnerjev.
Ploska hierarhija
Uniqlova oblačila so preprosta kot Ikeini regali, kot slednji so nekateri Uniqlovi modeli v prodaji leta in leta, kot preprosti skandinavski regali pa so videti tudi njegove trgovine. Komaj kakšna stvar stane več kot sto evrov, večina od 10 do 30, toda v New Yorku lahko to kupite na Peti aveniji, v Parizu pa nasproti opere. Na precej dragih lokacijah torej, kar spominja na Apple, in to ne po naključju, saj del Janajevih vodilnih prihaja iz tega tehnološkega podjetja, drugi pa so prav tako v glavnem Američani. Iz tega izvira tudi precej ploska hierarhija podjetja, ki daje zaposlenim možnost in ponuja spodbude za inovativnost. Ni problema, ki se ga ne bi dalo rešiti, je eno od gesel Uniqla, kar spet močno spominja na solucionizem, vero Silicijeve doline, da ob današnji tehnologiji nič ni nemogoče. or
