Sojenje v slovenski ligi je načeloma dobro, a vedno se najdejo izjeme, tudi iz vrst mednarodnih sodnikov, ki nimajo občutka za igro, ker nikoli niso igrali resnega nogometa, ali pa so nastopači, ki sebe postavijo v ospredje, ker se dobro zavedajo, da se jim ne bo zgodilo nič. Šefi jih namreč zvesto ščitijo. Za svoje napake so morda interno kaznovani, a za razliko od tujine javnost v Sloveniji za ukrepe ne bo nikoli izvedela. Sodniška organizacija je znotraj Nogometne zveze Slovenije (NZS) nedotakljiva država v državi. Imajo namreč takšno moč in vpliv, da so njihovi glasovi eni odločilnih pri volitvah za predsednika NZS. Nekdanji sodniki ne delujejo le v sodniški organizaciji, ampak so kot nogometni funkcionarji razpršeni po različnih organih po medobčinskih nogometnih zvezah, ki predstavljajo volilno bazo.
Sodniška organizacija je edina, ki ni občutila gospodarske krize. Ko so klubi hoteli znižanje honorarjev, so sodniki zagrozili z bojkotom. Če klubi sodnikom ne izplačajo taks, so suspendirani. S honorarji za svoje popoldansko delo na mesec lahko zaslužijo več kot marsikateri nogometaš s profesionalno pogodbo. Glavni sodnik v prvi ligi prejme na tekmo 545 evrov, pomočnika po 273, četrti sodnik 200, peti in šesti po 215 evrov. Zaslužek torej ni odvisen od tega, kako opravijo svoje delo, medtem ko nogometaši in trenerji na račun njihovih napak ostanejo brez premij.
Slovenski sodniki sodijo zelo veliko odmevnih tekem v Evropi. Kakovost je pomembna, a imajo tudi velikega zaščitnika, saj je Vlado Šajn, predsednik Zveze nogometnih sodnikov Slovenije, tudi vplivni član sodniške komisije pri Evropskih nogometni zvezi (Uefa). Slovenski sodniki dobivajo veliko priložnosti, pa tudi Maribor je imel kakovostno sojenje v lanskem pohodu na ligo prvakov.
