Na najsmrtonosnejši poti za migrante na svetu – plovbi čez Sredozemsko morje – je letos umrlo že več kot 2000 ljudi, slaba četrtina več kot v enakem obdobju lani. Tej črni številki bodo kronisti migracij čez Sredozemlje dodali še vsaj 220 mrtvih beguncev, ki jih še vedno pogrešajo po prevrnitvi ribiškega čolna z več kot 600 migranti prejšnji teden pred obalami Libije. Kljub okrepljenim prizadevanjem držav članic EU, da na odprtem morju rešijo čim več ljudi, begunskemu valu niso kos. Morske tragedije pa sploh niso osamljene. Tako se je pred dnevi v kovčku skriti Maročan zadušil pri poskusu prehoda v Španijo. V španski enklavi Melilla ga je v kovček stisnil njegov starejši brat in ga s trajektom skušal prepeljati do pristanišča Almeria. Pred izkrcanjem je še hotel preveriti, ali je z bratom vse v redu. A je ugotovil, da ne diha več. Zdravniška pomoč je prišla prepozno.
Zataknjeni libijski del evropske enačbe
Tragične zgodbe migrantov so postale del evropskega vsakdana. Čeprav je evropska komisija sprejela agendo za migracije, nekakšen načrt za prvi poskus celovitega reševanja migracij, so razhajanja med članicami glede sprejema in preselitve beguncev v preteklih mesecih pokazala, da države prej kot solidarnost pri tem vprašanju zasledujejo nacionalne interese. »Na ravni Evropske unije in v večini posameznih držav članic manjka solidarnosti,« pritrjuje Metka Naglič s slovenske Amnesty International.
Evropska unija se želi spopada z migrantsko krizo lotiti tudi s potapljanjem tihotapskih ladij beguncev na libijskih tleh, od koder se jih čez Sredozemlje podaja največ. Toda morska operacija Navfor Med je šele v prvi fazi, ko države s patruljiranjem v Sredozemlju in preleti letal zbirajo obveščevalske podatke o tihotapskih mrežah. Za drugo in tretjo fazo, ko želi EU s specialci posredovati tudi na libijskih tleh, potrebujejo še povabilo libijske vlade ali avtorizacijo varnostnega sveta. Z obema se že mesece zapleta. Avtorizacije varnostnega sveta ni od nikoder. Odobritve libijske vlade prav tako še ni na obzorju, vsaj dokler ne bo vlade narodne enotnosti. To sicer določa nov mirovni dogovor, h kateremu pa še ni pristopila uporniška vlada iz Tripolisa s številnimi milicami, ki jo podpirajo. Evropska unija zaradi tako izostalih zagotovil ni mogla in še lep čas ne bo zmožna začeti svoje vojaške operacije proti tihotapcem.
Neizkoriščene priložnosti za večjo solidarnost
Medtem ko strategija Evropske unije na jugu Sredozemlja z novimi žrtvami med migranti doživlja en udarec za drugim, pa se številne evropske države pričenjajo zapirati pred begunci. Bolgarija je ograjo na meji s Turčijo zgradila že pred leti, zdaj pa njenemu zgledu s postavljanjem žičnate prepreke na meji s Srbijo sledi še Madžarska. Velika Britanija ponuja Franciji dodatno finančno pomoč, žičnate ograje in sledilne pse, da bi zavarovali železniški terminal Calais, od koder se poskušajo begunci pod Rokavskim prelivom prebiti do Velike Britanije. Avstrija je prenehala sprejemati nove azilantske prošnje in po rekordnem letu prihoda beguncev po balkanski poti obravnava zgolj že vložene vloge. Nemčija se ob vnovič največjem navalu azilantov sooča s šovinizmom do beguncev, podobno kot Avstrija pa je tudi sama naletela na meje prostih zmogljivosti za sprejem beguncev. Vse več lokalnih okolij v evropskih državah ne želi videti migrantov v svojih vrstah.
Temeljno vprašanje trenutno je, ali je v času evropskih gospodarskih nacionalizmov, ki so se okrepili v času krize in poskrbeli za večjo netolerantnost do tujcev, sploh možno pričakovati večjo solidarnost Evrope. Nagličeva ima še nekaj upanja: »Evropa lahko reši to vprašanje z odgovornimi politikami, utemeljenimi na človekovih pravicah in dostojanstvu. Tudi zaradi strahot druge svetovne vojne na evropskih tleh in njenih posledic je dobil zagon razvoj begunskega prava, ki je civilizacijski dosežek in na katerega moramo biti ponosni. Evropejci nasploh, posebno pa politični voditelji, se morajo tega zavedati in ne le deklarativno, ampak dejansko delovati v skladu s pravom človekovih pravic.«
Juncker vztraja pri obveznih kvotah
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je v preteklih mesecih naletel na ostre čeri držav članic. Te so s skorajda soglasno kanonado potopile njegov predlog obveznih kvot za sprejem in preselitev beguncev. Na koncu se jim je uspelo sporazumeti pri prostovoljnih kvotah. Toda Juncker namerava pri obveznih vztrajati, saj se bodo begunske krize nadaljevale. Nov razdelitveni ključ namerava v sprejetje predlagati jeseni, voditelje držav članic pa že zdaj poziva, naj se pri migrantskem vprašanju ne podredijo populistom: »Obstajajo trenutki v politiki, ko ne smete slediti populistom, v nasprotnem primeru namreč tudi sami postanete populisti.« Junckerja zato verjetno čaka še ostrejši politični spopad s članicami kot spomladi.
Državam članicam EU si doslej še ni uspelo prislužiti odlike v odnosu do migrantov. »Velikokrat je ravnanje evropskih držav naravnost sramotno, saj je na svojem pragu, v Sredozemskem morju, pustila umirati številne ljudi. Zgovorno je tudi, koliko več denarja EU porablja za varovanja meja kot za pomoč beguncem in migrantom. Zaradi tega se je Evropa spremenila v neke vrste trdnjavo, v katero po kopnem skoraj ni več mogoče prispeti zakonito in zaprositi za mednarodno zaščito,« je ogorčena Nagličeva.
