Razmislimo, kako resno se slišijo njegove besede. Stojić pravi, da z Olimpijo sploh še ni podpisal pogodbe, čeprav poudarja, da dela s polno paro. To je upravičil z razlogom, da ob oblici dela nima časa podpisati pogodbe. Resno?
Direktor ne govori le o resnosti, ampak skuša dajati tudi vtis etičnosti. Ne vodi več agencije za nogometaše, ker noče biti v konfliktu interesov. Toda njen lastnik je še vedno. Etično?
Odkar je Stojić prišel v Olimpijo, je v klub pripeljal več nogometašev (Aljaž Krefl, Dejan Kelhar, Ricardo Alves, Martin Mimoun, Rok Kronaveter...). Torej v času, ko nima pogodbe z Olimpijo in je lastnik agencije za zastopanje nogometašev. Da delo brez pogodbe ali kakšnega drugega ustreznega pravnega razmerja z delodajalcem ni le neresno, ampak tudi nezakonito, je jasno. Prav tako kot ni dvoma, da zastopanje igralcev in kluba že na načelni ravni ne gresta skupaj. Nekdo, ki je vrsto let zastopal igralce (in je poleg tega še lastnik agencije), potem pa vodi klub, kaj hitro lahko pozabi, da mora delati v interesu kluba, in naredi še kaj v interesu igralca, četudi s tem morebiti ne bi delal v dobro kluba. In posledično zase ali kakšnega svojega menedžerskega prijatelja.
Odgovora na vprašanji sta znana: Stojić je neresen in neetičen.
Ko je Izet Rastoder vodil Olimpijo, je bil na čelu kluba človek brez nogometnih referenc. Kot bi avtomehanik pekel kruh. Zdaj sta na čelu Olimpije človeka z nogometnimi referencami. Toda problem je zdaj hujši. Močno lahko namreč dvomimo o njunih namenih. In ne nazadnje, zakaj bi Mandarić in Stojić v Ljubljano prišla reševat nogomet? Ker ljubita Olimpijo? In potem svizec zavije čokolado...
