Volitve v ZDA: Donald Stewart in Jon Trump, komedija 21. stoletja

Hvala za vaš glas

Prišlo je kot ljubezen.

»Ah, torej je v vesolju še vedno inteligentno življenje?« sem se začudil sredi ameriške polarne zime.

Kraj je bil zelo primeren za razodetje. S kolegico Barbaro Šurk sva pozimi na začetku leta 2000 zavita kot Eskima stala pred hitro restavracijo na bencinski postaji v ameriški zvezni državi New Hampshire. Pred njo je bil parkiran rdeče-belo-moder avtobus z velikim napisom George W. Bush for president. V restavraciji je bodoči predsednik Amerike naročil na maslu pečene v jajce pomočene kruhove rezine in pomarančni sok. Pogovarjal se je z gosti in se rokoval z njimi.

Tekel je prvi krog predsedniških volitev, republikanski kandidati so se preganjali po New Hampshiru in Severni Karolini, kjer so najprej izbirali kandidata za dvoboj z nasprotnikom iz demokratske stranke. Busha skoraj nihče ni poznal. Vozil se je okoli z avtobusom in po izgubljenih vaseh prepričeval zadržane severnjake, naj glasujejo zanj. Ni mu šlo dobro. V New Hampshiru je potem zmagal John McCain, ki je govoril, kot da se je vietnamska vojna končala šele včeraj, on pa je pravkar prišel iz ujetništva.

Vendar se je guverner Teksasa zelo trudil in na koncu zmagal. Stopil je iz restavracije in se rokoval z ljudmi, ki so stali zunaj. Ni jih bilo več kot dvajset ali trideset. Stopil je do kolegice Šurk in ji stisnil roko.

»Hvala za vaš glas,« ji je rekel. Mimo mene je šel z dvignjenim nosom.

»Ta ne bo nikoli predsednik Amerike,« sem bil prepričan in užaljen. »Ne loči volilke od novinarke z beležnico v roki.«

To ni smešno

Bil sem nazaj s kartami. To je bil ravno čas, ko se je razmerje med politiko, komedijo in novinarstvom začelo zapletati. Okrog avtobusa so se s televizijsko kamero motali tudi Mo Rocca, Beth Littleford in Steve Carell. Izstopali so iz druščine ameriških novinarjev, ki je spremljala kandidate. Politični novinarji so v podloženih dežnih plaščih in resnim obrazom na vsakem koraku dajali vtis preudarnosti, treznosti in in profesionalne distance. V Ameriki uniforme jemljejo zelo resno, med njimi pa so bili zelo resni ljudje. Tim Russert, David Brooks in Tom Brokaw so bili spomeniki angažiranega žurnalizma.

Vendar v komunikaciji nič ni bilo prepuščeno naključju. Drža je bila protokolarna. Novinarji so se delali, da postavljajo vprašanja, kandidati so se delali, da odgovarjajo nanje. Amy Goodman z Radia Pacific je bila izjema. Zares je poskušala postavljati vprašanja, vendar so se politiki tudi pri njej zgolj delali, da odgovarjajo. Ameriška politika je ritualizirana, komuniciranje je hierarhično organizirano, vsi svoje vloge odigrajo brezhibno. Amy Goodman je poskušala prebiti led, vendar je vedno znova naletela na oklep političnih fraz. Politike niso delali politiki, ampak svetovalci za stike z javnostjo. Kandidate so naučili, da morajo na katerokoli vprašanje odgovoriti z vnaprej pripravljenim odgovorom, ki pojasnjuje tri glavne točke njihovega programa. »Držite se sporočila.« Vtis je bil nekoliko uniformno robotski, vendar je bilo že po nekaj tednih jasno vsaj to, kaj si kandidati predstavljajo kot drobne razlike med njimi.

Rocca, Littleford in Carell pa so skakali okrog kandidatov v pisanih šalih in s širokimi nasmehi postavljali resnična in zares neprijetna vprašanja. Postavljali so vprašanja, ki se jih v univerzumu ameriške politike ne spodobi postavljati, ker veljajo za politično nekorektna ali popolnoma nerelevantna. Kazni so drastične. Novinarja, ki na tiskovni konferenci v Beli hiši preskoči vrsto ali postavlja neumestna vprašanja, ne odpeljejo v klet in mu grozijo, da ga niti muhe ne bodo našle. Le presenečen ugotovi, da so mu odrekli dostop do informacij in da nihče več ne odgovarja na njegove telefone. So trenutki, ko tudi najbolj cinični politiki vedo, kaj je solidarnost. Trojici pa se je očitno fučkalo za manire in so brneli kot čmrlji. Bush je na vprašanje o prispevku Teksasa k pregrevanju ozračja odgovoril, da imajo v Teksasu pač radi velike avtomobile, ker je Teksas velika država.

»Čigavi novinarji so to?« sem vprašal Barbaro. Bili so videti zelo privlačni.

V Združenih državah sem bil začetnik. Prišel sem iz Jeruzalema, kjer so politične polemike reševali s kamenjem, bombami in tanki. Ameriška politika je tam bila videti resna stvar, vendar izraelski tisk ni vedel, kaj sta diskretnost in vljudnost. Ko je Bill Clinton prišel urejevat odnos med Palestinci in Izraelci, je teden dni hodil od Betlehema do Masade, od Jeruzalema do Gaze in govoril, da so miroljubna pogajanja edini način za reševanje sporov. Izraelski novinarji pa še nikoli niso slišali za politično korektnost. Na tiskovni konferenci v hotelu King David je v družbi Bibija Netanjahuja razlagal svoje ideje o miru, koeksistenci in novem svetovnem redu.

»Ali boste po vrnitvi v ZDA odstopili zaradi Monice Lewinsky?« je bilo prvo vprašanje, ki mu ga je zastavil Gideon Remez z Radia Izrael. Izraelski novinarji so vedeli, da je Clintonovo mirovništvo zgolj pobeg iz resničnosti. Nastala je huda zadrega. Netanjahu ga je zaščitil, kolikor ga je lahko, vendar je bil eleganten vtis pokvarjen. Lepo sestavljen pacifistični spektakel se je sesul v kakofonijo izraelske politike.

Ko pa je Clinton je z letalom odhajal nazaj v Ameriko, je ukazal bombardiranje Bagdada, še preden se je boeing povzpel na potovalno višino. Clintonove spodnje hlačke so bile predmet razprav v ameriškem senatu in polemik v televizijskih pogovornih oddajah, resničnost politike pa ni bila smešna. Clinton je Georgeu Bushu tlakoval cesto v Bagdad.

Ne, ne. To je smešno.

Okrog Bushevega avtobusa so s smrtno resnimi obrazi trije novinarji iz resnične politike delali komedijo. Bush je bil resnični guverner Teksasa in je pravkar podpisal še eno izvršitev smrtne obsodbe. Od kod se je vzela ekipa s kamero, ki se je poniglavo vrtela okoli njega z neprijetnimi vprašanji?

»To niso novinarji,« mi je pojasnila Barbara. »To je ekipa Jona Stewarta.«

»Za koga pa delajo?« sem vprašal.

»Za Comedy Central. Humoristični kabelski kanal.«

Videl sem jih že na shodu Johna McCaina in Alana Keysa, ki sta bila poleg Steva Forbesa, Garyja Bauerja in Orrina Hatcha na seznamu možnih kandidatov za predsednika. Zdelo se je, da garajo bolj resno od vseh ostalih. Prvi so prišli in zadnji odšli.

»Oddajo imajo šele ob enajstih zvečer,« je povedala kolegica.

»Ampak kaj delajo?« me je zanimalo.

»Isto kot midva,« se je glasil lakoničen odgovor. »Postavljajo vprašanja in poslušajo odgovore. Morda pa slišijo kaj drugega kot midva.«

Zvečer sem se v hotelski sobi v Concordu usedel pred televizijo in počakal na enajsto uro, ko je bil po vseh resnih poročilih in analitičnih oddajah na vrsti Stewartov The Daily Show. Večina političnih oddaj pred njim je bila podobna japonskemu gledališču kabuki, v katerem igralci nosijo maske in igrajo ritualizirane vloge. Tudi Jon Stewart je imel politično oddajo. Napovedana je bila kot humoristična oddaja na kanalu, ki je vrtel komedije, vendar se je tako kot vse druge politične oddaje ukvarjala s prvim krogov volitev. Bilo je na smrt zabavno in smešno, vendar Stewart, ki je bil v prvem letu svoje kariere, ni zbijal šal. Zgolj čudil se je, kaj politiki govorijo.

Po prvih petnajstih minutah mi je postalo toplo pri srcu. Počutil sem se, kot da sem prišel domov. Vedel sem, kaj dela komik, ki sebe ne jemlje resno. To sem že videl v drugih jezikih. Uporabljal je enako metodo, ki smo jo previdno splavili na Radiu Študent, proti JLA in centralnemu komiteju ZKJ uporabili na Mladini v osemdesetih letih, ki jo je v devetdesetih do skrajnosti privedel Feral Tribune iz Splita, v zoprnih okoliščinah občasno vzel v roke Senad Avdić v Sarajevu, znali pa so jo uporabljati tudi pri Ogonjoku v Moskvi in v obskurnih teatrih v Budimpešti pred tranzicijo.

Stewart ni pisal svojih besedil. Citiral je, kar so rekli politiki, in samo za malenkost zamaknil kontekst. Dve popolnoma resni izjavi dveh različnih politikov je dal skupaj, prekrižal roke in počakal na salve smeha. Ali pa je eno za drugo citiral izjave na isto temo v daljšem časovnem razdobju. Slika častnega in konsistentnega moža se je v hipu sesula v komedijo. Orodje satire ni bilo nasilno lepljenje šaljivosti na resne izjave, ampak izkoriščanje političnega potenciala resničnosti same. Izdelek je bil predstavljen kot žurnalistični podvig, tako da sta se kot absurdna pokazala žurnalizem in politika. Obneslo se je tudi v žurnalističnih okoljih, kjer so se pretvarjali, da iz retoričnega političnega absurda delajo resno novinarstvo. Ko so ga povabili v goste na CNN, je z eno lahkotno potezo konsistentnosti in etičnosti sesul oddajo Crossfire na prafaktorje, da se nikoli več ni pobrala.

Bilo je presenetljivo. Iz lastnih izkušenj sem vedel, da to deluje v avtoritarnih političnih sistemih. Odlično se je obneslo v komunizmu, na Hrvaškem v Tuđmanovih časih, v Sadamovem Iraku, Netanjahujevem hibridu rasne demokracije in srednjeveške teokracije, v Iranu ajatol in Mubarakovem Egiptu. Dovolj je bilo s suhim glasom in brez nasmeha citirati politiko v za las spremenjenem kontekstu. Ljudje so zaradi tega lahko končali v zaporu, tako smešno je bilo.

Ampak da to deluje v reprezentativni liberalni demokraciji v deželi, kjer politični sistem temelji na individualni svobodi? Da se tudi tukaj veliki načrti o ureditvi novega sveta s skrbno montažo zgodovinskega spomina in ironično distanco pokažejo kot tabloidno čvekanje? To je bilo odkritje. Ali se je satira zares razvila ali pa se je demokracija razvila v zares zanimivo smer. V tej dilemi je Jon Stewart živel in prosperiral sedemnajst let.

Nove generacije komikov

Prejšnji četrtek je imel zadnjo oddajo. Vanjo je povabil skoraj vse, ki so v njej sodelovali kot ustvarjalci ali kot tarče. Od Moja Rocce do Hillary Clinton, od Johna Oliverja do Johna McCaina. Tu so bili Stephen Colbert, Olivia Munn, Danny Siegel, Brian Unger, Nancy Walsh, newyorški senator Chuck Schumer, zunanji minister John Kerry, ponesrečeni predsedniški kandidat Lindsey Graham, njegov kolega, župan New Jerseyja Chris Christie in kopica drugih. Dve desetletji politike in satire v enem večeru.

Pa vendar je 24 milijonov gledalcev raje gledalo oddajo, v kateri so nastopili Jeb Bush, Scott Walker, Mike Huckabee, Ben Carson, Ted Cruz, Marco Rubio, Rand Paul, Chris Christie in John Kasich. Med njimi je nekaj zares komičnih figur, tudi nekaj resnih politikov. Niso oni bili atrakcija. Gledalce je pritegnil Donald Trump.

Prihodnje leto so predsedniške volitve, republikanci izbirajo kandidata, ki naj se sooči s Hillary Clinton. Najbolj logična izbira je Jeb Bush. Ena politična dinastija proti drugi. Nenavadna dežela Združene države. Četrt stoletja bo predsednik Amerike ali Clinton ali Bush. Dvoboj med njima bo zabaven, ker Bush že sedaj napada Clintonovo, da je kot zunanja ministrica kriva za katastrofo, v katero se je razvil Irak. Vendar se mora previdno izogibati omenjanja svojega očeta, ki je prvi napadel Sadama Huseina, in svojega brata, ki je uničil njegovo državo ter jo pol predal Iranu, pol pa Kalifatu. To bi moral biti veličasten spektakel, če bi Jeb Bush dobil priložnost, da resno zastavi polemiko. Hillary Clinton je med redkimi demokrati, ki se znajo boriti in se ne bojijo nizkih udarcev.

Vendar se mora Bush izogibati nepredvidljivi oviri. Ko se pojavi Donald Trump, je na sceni videti samo njega. Pred soočenjem so se republikanski kandidati zaklinjali, da se ne bodo pustili zasenčiti milijarderju, ki govori, kar mu pade na pamet. Sploh ga niso hoteli imeti v svoji družbi, ker je prebogat goljuf, ki brezobzirno uporablja denar za kupovanje političnega vpliva. To, kar dobro označuje povprečnega republikanskega politika, vendar ima Trump še eno zares neprijetno lastnost. Politike se je učil od Jona Stewarta.

Skoraj dve desetletji je bil tarča Stewartove oddaje. Stewart je iz njega naredil ikono. In ko se je odločil, da bo nastopil kot republikanski predsedniški kandidat, se je obnašal kot ikona. Vse lastnosti, ki jih je s takšnim veseljem karikiral Stewart, je potegnil na plano. Obnašal se je kot rasistično razpoložen objesten bogataš, ki prezira ženske in lahko kupi vse ljudi na svetu. To je ravno podoba, ki se je republikanci hočejo znebiti. Trump ne bi smel biti kredibilen politik in v predvolilni bitki ne bi smel nastopiti. Vendar je gradbeniški špekulant in igralničar vodil na vseh lestvicah popularnosti in brez težav prehitel rutinirane politike z desetletji izkušenj. Ne samo, da jih je prehitel, tudi zasenčil jih je takoj, ko se je pojavil na odru.

V usodnem obratu ironije je to počel na enak način, kot je Jon Stewart razkrajal politično ideologijo svojega časa. »Ne jemljite me resno,« je svoje politične analize začenjal Stewart. »Jaz sem samo komedijant.« Sledile so stroge konceptualno izbrušene in dobro informirane dekonstrukcije političnega prostora in njegovih akterjev. Ob smrtno resnem obrazu se je bilo treba na ves glas smejati. Bolj je grozno, bolj je smešno.

Trump se je pojavil s podobnim opozorilom. »Nisem politik, sem samo zelo bogat človek, ki hoče biti predsednik Amerike.« In potem je začel resno delati politiko na način, ki je ameriška javnost ni več vajena.

Postavitev je bila kot nalašč za komedijo. Glavna voditeljica soočenja je bila Megyn Kelly z desničarske kabelske televizije Fox, ki Baracka Obamo rada obravnava kot nevarnega revolucionarja, vsakogar, ki se pritoži nad bogataši, pa razglasi za komunista. Trump je na Foxu primer uspešnega Američana, ki ignorira vse omejitve in vidi samo svoj cilj. Vendar so ga morali vprašati, kaj je mislil s svojo izjavo, da lahko kupi vsakega ameriškega politika, ki potem ustreže njegovim željam. To niso vprašanja, ki jih na desničarskih medijih radi zastavljajo. Trump je prostodušno rekel, da je res to rekel, in da je to, kar je rekel, res. »Skoraj vsem politikom, ki so danes z mano na odru, sem dal denar,« je rekel z najbolj samoumevnim glasom na svetu. Eden je dvignil roko, da njemu ni dal, da bo pa z veseljem sprejel njegov ček.

Tako si predstavljajo predsedniška soočenja v satiričnih komedijah. Vendar se je dialog odvil v resničnem političnem dialogu politikov, ki bi radi bili predsedniki ZDA.

Pogovor je šel naprej. »Ali je res, da ste dali denar tudi Hillary Clinton?«

»Seveda je res.«

»In kaj je ona storila za vas?«

»Ko sem ji rekel, naj pride na mojo poroko, je prišla.«

Razmerje med satiro in politiko je doseglo nov višek. Politika ne daje več samo gradiva za humoristične oddaje, ampak napiše scenarij, postavi oder in sama odigra celo komedijo.

Publika to ceni. Republikansko predsedniško soočenje je gledalo več ljudi kot poslovilno oddajo Jona Stewarta. Politika je bolj zabavna od satire na njen račun. Stewartu preostane samo še politična kariera. Bil bi fantastičen predsednik ZDA ali generalni sekretar Združenih narodov.

Američanom se je lahko smejati, ker so tako dobri igralci. Vendar se tudi Evropa hitro uči. Vse, česar se spomnijo v Ameriki, čez pet let pride v Evropo. Trump je poročen s Slovenko. To ne more biti naključje.