»Priča boste moči uličnega znanja,« začne Eazy-E kultni komad Straight Outta Compton, ki odpira istoimenski, dvakrat platinasti albumski prvenec skupine N.W.A, izdan leta 1988. Takrat je ulica res pokazala zobe, pa ne le s pištolami in nasiljem, ampak tudi z znanjem, pretopljenim v odlično glasbo in neizprosno neposredne rime, ki so izražale vzdušje v »črnskem getu« Los Angelesa Comptonu. Film Straight Outta Compton – zgodba o N.W.A zato vsekakor prihaja v pravem času, v novi turbulentni epizodi odnosov med temnopoltim ameriškim prebivalstvom, policijo in sodstvom, ko gorijo ulice Fergusona in ko po ZDA kroži sporočilo »Black lives matter« (življenja temnopoltih so pomembna, op. p.). Hkrati v času globoke in že več let trajajoče idejne krize ameriškega rapa, ki je verjetno največ navdiha in moči črpal prav iz peterice N.W.A.
Filmu F. Garyja Graya, ki so ga producirali nekdanja in najvidnejša člana skupine Dr. Dre in Ice Cube ter žena pokojnega Eazy-E Tomica Wright, je treba priznati, da ravno pri teh vprašanjih medrasnih napetosti nastopa brez zadržkov. Pokaže nesmiselno represijo policije, ki v isti koš meče vse zgolj po njihovi barvi kože in stilu oblačenja, kar se dogaja še danes. Seveda bi bilo kaj drugega od skupine, ki je pred vsem svetom prepevala Fuck the Police in kot protiudarec stereotipom o nevarnem »črnem gangsterju« dala glas tudi temnopolti ustvarjalnosti s komadom Express Yourself, težko pričakovati in bi bilo veliko razočaranje. Ne nazadnje kratica N.W.A pomeni »Niggaz wit' Attitude«, kar bi okorno lahko v slovenščino prevedli kot »črnuhi z držo«. Ob tem pa zavzame kritično držo tudi do razširjenega kriminala med temnopoltim prebivalstvom, izhod iz katerega ponuja prav ustvarjalnost.
Zanimivo je, da film ne zamolči napetosti med člani skupine, ki so jih na koncu razbile na bolj in manj uspešne solo izvajalce in nove kolaboracije. Tako nakaže tudi njihovo lastno ostrino, uličarski način reševanja stvari, ki v primerjavi s požrešnostjo in okoriščanjem glasbene industrije (tudi na njihov račun) delujeta razmeroma nedolžna, a ostaneta vseeno prevečkrat zamolčana. In če kaj, mu gre predvsem zameriti, da ni osvetlil nekaterih nasilnih izpadov članov – predvsem Dr. Dreja, ki se je leta 1991 fizično znesel nad novinarko Dee Barnes. V filmu je prikazan kot simpatičen fant, ki zgolj (pre)večkrat zaide v slabo družbo. Temu primeren je tudi neprepričljiv in premehak konec.
Kot zanimivost za konec še povejmo, da je Ice Cuba odlično odigral kar njegov sin, raper O'Shea Jackson Jr., nasploh pa ustvarjalce filma hvalijo za dober izbor igralcev, ki so že vizualno pa tudi igralsko odlično pričarali »najnevarnejšo skupino na svetu«. Film si je mogoče do srede ogledati v Kinu Bežigrad, od sinoči pa je tudi na sporedu ljubljanskega Koloseja.
