Kaj pa dobite za še dvakrat toliko denarja? Med avtom za 30.000 in tistim za 60.000 evrov je razlika v velikosti, kakovosti in opremi bistveno manjša. Vsaj za večino ljudi. In še manjša je med avtoma za 60.000 oziroma 120.000 evrov. Ekonomisti bi rekli, da se mejna koristnost podvojene naložbe zmanjšuje; ljudje, ki kupujejo avtomobile za četrt, pol ali milijon evrov (odštevši zbirateljske primerke), jih ne kupujejo zato, ker bi bili ti štiri-, osem- ali šestnajstkrat »boljši« od avtomobilov za 60.000 evrov.
Vendar – kdo je srečnejši, bolj zadovoljen s svojim življenjem? Tisti, ki se vozijo v avtomobilih za 30.000, ali tisti iz avtomobilov za 120.000 evrov? Najbrž je že na prvi pogled očitno, da nas to vprašanje pripelje na veliko bolj spolzek teren kot uvodna. Lahko da so najsrečnejši tisti, ki ga sploh nimajo ali pa tisti z Bugattijevim veyronom (menda so jih v desetih letih skupno izdelali in prodali 450). Še malce zaplesti tega vprašanja pa tudi ni težko: zakaj so eni ali drugi (bolj) srečni? Ker imajo, česar pravzaprav ne potrebujejo, ker imajo točno toliko, kolikor potrebujejo, ker imajo, česar večina drugih nima…? Ali ker drugi nimajo, kar oni imajo? Ali zaradi nečesa povsem drugega?
S tem, koliko materialnih dobrin in predvsem koliko denarja potrebuje človek za srečo, se je v zadnjih letih ukvarjalo kar nekaj ekonomistov in ekonomskih psihologov. (Bolj ali manj zavzeto pa ekonomisti odgovor na to vprašanje iščejo že najmanj od Adama Smitha naprej.) Morda je k temu svoje prispevala kriza po letu 2008, ki je na površje med drugim naplavila velikanske dohodkovne (naj tukaj zanemarimo premoženjske) razlike med prebivalci najrazvitejših držav. Med temi raziskavami sta največ odmevov zbudili dve, z – na prvi pogled – protislovnimi dognanji. Avtorja prve iz leta 2010 sta nobelovca za ekonomijo, letošnji Angus Deaton in Daniel Kahneman (ki je nagrado dobil leta 2002); drugo sta tri leta kasneje objavila Betsey Stevenson, članica ekipe ekonomskih svetovalcev ameriškega predsednika Baracka Obame, in njen mlajši kolega z michiganske univerze Justin Wolfers (tudi raziskovalec v enem najvplivnejših ameriških možganskih trustov Brookings).
Na kratko: medtem ko sta Kahneman in Deaton na podlagi podatkov iz Gallupovih standardnih raziskav ugotovila, da od določenega zneska letnega neto zaslužka (za ZDA 75.000 dolarjev na gospodinjstvo) sreča ljudi, ki dobijo več, ne narašča, sta Stevensonova in Wolfers na podlagi razširjene baze podatkov iz istega vira prišla do sklepa, da ni »točke nasičenja«. Takšen je prevladujoči povzetek obeh raziskav. In hkrati napačen, kot se med seboj strinjajo avtorji obeh raziskav. Obe namreč v bistvu zanikata veljavnost paradoksa, ki ga je v 70. letih prejšnjega stoletja opredelil profesor Richard Easterlin z južnokalifornijske univerze v Los Angelesu. Po easterlinovem paradoksu so visoki dohodki »sorazmerni« s srečo le do določene meje in v okviru posamezne države, v mednarodni primerjavi pa med prebivalci držav (v katerih je poskrbljeno za osnovne potrebe) razlike v zadovoljstvu z življenjem ne ustrezajo razlikam med višino BDP na prebivalca.
Ampak – kaj je sreča? In kaj pove korelacija med višino dohodka in (kakor koli že opredeljeno) srečo oziroma zadovoljstvom posameznika? Se v svoji (ne)sreči ljudje iz držav z več kot 10.000 evri letnega BDP na prebivalca zavedajo, denimo, da imajo dandanašnji celo otroci v subsaharski Afriki (kot v svoji knjigi iz leta 2013 z naslovom Great Escape, Veliki pobeg: zdravje, blaginja in izvori neenakosti v predgovoru navaja Deaton) večjo možnost preživeti peto leto življenja, kot so jo pred samo stoletjem imeli otroci v Angliji? Da lahko danes rojeni – od Slovenije do Švedske in od ZDA do Japonske – računajo na v povprečju skoraj dvakrat daljšo življenjsko dobo kot njihovi predniki pred sto leti?
Sreča ljudi je nedvomno v veliki meri povezana z zdravjem in bogatejše države praviloma (ZDA so tukaj precejšnja anomalija, saj se velikanski delež BDP, namenjen zdravju, ne odraža ustrezno v kazalnikih zdravstvenega stanja nacije) bolje skrbijo za zdravje prebivalcev. Ker lahko. Prav tako so bogatejše države praviloma demokratične, z vladavino prava, zagotovljenimi državljanskimi pravicami in svoboščinami in (bolj) enakopravnimi izhodiščnimi možnostmi za posameznika, kar vse vpliva na občutek blaginje njihovih prebivalcev.
A čeprav naj »točke nasičenja« ne bi bilo (ker smo ljudje pač nenasitni), se krivulja zadovoljstva z življenjem z naraščajočimi dohodki po obeh omenjenih študijah vseeno dviga vedno zložneje (ljudje, ki zaslužijo 150.000 dolarjev, so največkrat srečnejši od tistih s 75.000, a ne toliko, kolikor bolj so od ljudi s 33.000 dolarji srečni tisti s 75.000), lahko pa se, navzlic naraščajočemu BDP na prebivalca, povsem izravna ali celo pade. V primeru namreč, ko večina prebivalstva od gmotne rasti nima nič, ko se torej povečujejo dohodkovne skrajnosti in srednji razred v najboljšem primeru stagnira.
Že, že, a kaj je sreča? Rosebud, komaj slišno zamrmra Charles Foster Kane v filmski mojstrovini Orsona Wellsa. Navadne lesene sanke iz otroštva.
