»Ne dajte se zavesti, nova demokracija ni več upanje in optimizem zbujajoča stranka Jacka Laytona. To so nocoj liberalci, ki so dokazali, da je upanje močnejše od strahu in da pozitivna politika lahko in zmore premagati negativno,« je 43-letni sin karizmatičnega kanadskega premierja v sedemdesetih in začetku osemdesetih let Pierra Trudeaua med vrsticami povedal, kje je stranka po najhujšem volilnem porazu pred štirimi leti iskala volilno bazo. Nekoliko levo od siceršnje sredine, navdahnjeno s socialdemokratsko agendo leta 2011 umrlega Laytona, ki je tik pred smrtjo zaradi raka Novo demokracijo (ND) pripeljal v položaj uradne opozicije konservativcem premierja Stephena Harperja.
Slednji je bil sicer prva tarča Justina Trudeaua, ko mu je v enajsttedenski volilni kampanji postavil nasproti program znižanja davkov za srednji sloj ob povečanju tega za bogatejši, triletni proračunski deficit v višini 10 milijard kanadskih dolarjev za plačilo infrastrukturne naložbe, večjo skrb za okolje z vprašajem nad kontroverznim naftovodom Keystone, umik iz vojaškega posredovanja ameriško vodene koalicije proti Islamski državi s sprejemov več sirskih beguncev ter legalizacijo marihuane. Pri tem ni kalkuliral z zelo sorodnim programom Nove demokracije in je ob predvolilnih anketah, ki so mu vrnitev v premiersko palačo, kjer je prebil najmlajša leta, obetale le v koaliciji z vodjo ND Thomasom Mulcairom, le to odločno zavrnil.
Spregledana neizkušenost
Trudeaujeva relativna mladost in neizkušenost, ker se je na čelo liberalcev povzpel šele pred dvema letoma, se navkljub trditvam tekmecev nista izkazali za pomanjkljivost, prav gotovo pa so mu poleg kanadske reminiscence na pred poldrugim desetletjem umrlega očeta do volilne zmage pripomogle fotogeničnost in retorične sposobnosti. Liberalci so namreč vstopili v volilno kampanjo s tretjega mesta za konservativci in socialdemokrati, v finalu pa nepričakovano z obojimi pometli, saj so prvim odškrnili 67 poslanskih sedežev, drugim pa 59, v nekoliko povečanem parlamentu pa svojih poprejšnjih 34 povečali na 184, kar jim v 338-članskem zakonodajnem telesu zagotavlja trdno večino.
Justin Trudeau bo postal drugi najmlajši premier v kanadski zgodovini, vprašanje pa je, ali bo z njim državo zajela »trudeaumania« iz let očetovega predsedovanja vladi, začinjenega z kennedyjevskimi spogledovanji s filmskimi divami, med drugim Barbro Streisand, ter tiho poroko s tri desetletja mlajšo Margaret Sinclair, Justinovo materjo, s katero sta se po trinajstih letih neskladnih karakterjev ločila. Nekaj očetovega je zagotovo v njunem prvorojencu, ko pleni pozornost z metanjem na roke množice, kot je svoj čas storil Pierre s trampolina, ali je v Justinovem zvezdniškem stilu tudi prava vsebina, pa bo pokazal čas. Finančni trgi, ki so stavili na konservativce in stabilnost želenega četrtega Harperjevega mandata – ta se zdaj poslavlja tudi s čela stranke – so ga pospremili z dvomi. Kanadski dolar se je pocenil, saj so zaslugo za njegovo trdnost pripisovali predvsem konservativnemu premierju, napovedane spremembe davčne in proračunske politike pa so jih ob zmagi liberalcev nekoliko vznemirile. Se pa zato vsaj za leto dni do ameriških predsedniških volitev obeta izboljšanje odnosov med Ottawo in demokratsko vlado v Washingtonu.
Pod Harperjem so se ti ohladili, med drugim prav zaradi načrtovanega naftovoda Keystone XL s kanadsko nafto za ZDA, ki ga je Obama zaradi okoljskih skrbi ustavil z vetom. Trudeau mu sicer ne nasprotuje, je pa pripravljen prisluhniti vsem Obamovim pomislekom, pričakuje pa tudi, da bo slednji njegovim v zvezi z nesodelovanjem v bojnih akcijah proti IS in otoplitvijo odnosov z Iranom.
