»Manjše, manjše,« je ponavljala mlada ženska s prosečimi temnimi očmi, ko sem iz nametanih škatel, polnih rabljenih otroških čevljev, izvlekla miniaturen primerek športnih copat. Za dojenčka torej, sva se s cmokom v grlu spogledali s prostovoljko, ki je v novi sprejemni center v Dobovi skupaj s skupino prijateljev prišla iz Češke. V kotu šotora smo histerično premetavali oblačila in obutev, da bi čim hitreje pomagali čim več ljudem. Ograja pred nami se je šibila pod težo vseh, ki so pred nadaljevanjem poti potrebovali suha in čista oblačila. Največje povpraševanje je bilo po zimskih jaknah in čevljih in ravno tega je bilo najmanj. Marsikdo je na mrzlih blatnih tleh ostal bos ali v natikačih.
V šotoru se je gnetlo nekaj sto ljudi. Zaudarjalo je po preznojenih telesih in utrujenosti. Občutek obupa so zjutraj pregnali avtobusi, ki so v razmeroma kratkih presledkih prihajali in se polnili z begunci, namenjenimi na sever. »Kam nas peljejo?« so me spraševali še na poti proti avtobusu. Strah pred neznanim je preglasilo olajšanje, da je še ene peklenske epizode konec. Živčnost za ograjo, ki je dušila večtisočglavo množico, se je stopnjevala, vsi so želeli čim prej proti cilju, a se je vrsta po ozkem koridorju komaj premikala. Po zraku so v opozorilo plesali pendreki v rokah razčlovečenih policistov v polni bojni opremi. Prevajalec, utrujen gospod s temnimi kolobarji okrog oči, je po megafonu letargično pozival k potrpežljivosti, saj da bodo vsi prišli na vrsto še ta dan. To je bila laž. Avtobusov je bilo, kot običajno, premalo.
»Plastenke bodo metali vozniku v glavo«
Odhod skupine je v šotoru razkril kaos. Poleg sivih odej, ki so jih dobili v centru, so za prebežniki ostala strgana in premočena oblačila, ponošeni čevlji s predolgo kilometrino, hrana, ki so si jo shranili kdo ve kdaj za nujne primere, razglednice iz Grčije in Makedonije, vozovnice za srbske železnice. Kovček, v katerem je nekdo želel pretihotapiti sivo odejo za nove hladne noči na prostem. Ogromno polnih pleničk. Ozrla sem se po šotoru: na skrajnem robu je bila ena vreča za smeti, pipe s tekočo vodo nobene, stranišča le na drugi strani neprehodne množice ljudi. Iz ure v uro jih je več potrebovalo zdravniško oskrbo, kar je zdravnik, en sam, komaj dohajal. V množici so pokale kosti, sladkorni bolniki so omedlevali, otroci so dehidrirani in premraženi lezli skupaj, nosečnice so boleli trebuhi. Rešilni avtomobil se je pojavil samo enkrat.
Hrano naj bi razdelili šele po odhodu avtobusov, zato da ne bo nastal kaos. A to je pomenilo, da tisti, ki so odhajali, niso dobili ničesar vse od njihovega prihoda prejšnji večer. Predlog, da bi jim vsaj vodo razdelili na avtobusu, kjer ni nikakršnih varnostnih izzivov, pri koordinatorjih humanitarne pomoči ni naletel na odobravanje: »Če jim razdelimo vodo, bodo po avtobusih smeti, voznikom bodo metali plastenke v glavo. Raje ne.« Bolj dovzeten za osnovne človeške potrebe je bil policist, ki je organiziral transport in ki je dodatno nalogo brez težav sprejel.
Red in disciplina
Ob ograji na izhodu, ki je vodil proti tako dolgo pričakovanemu avtobusu, se je ustavila družina, ki je v množici izgubila očeta: doječa mama z novorojenčkom in dva otroka, stara okoli deset let. »Baba, baba,« sta ponavljala obupano in kazala na taborišče. Povsem neslišno sta ihtela, malce osramočena, da ne moreta skriti solz. Nista bila prva, ki sta koga izgubila. A policisti so med dvanajsturnimi izmenami otopeli: »Lahko se vrnejo za ograjo k očetu ali pa ga počakajo tukaj, da pride na vrsto za avtobus. Če ga pokličemo čez vrsto, bo vsaka naslednja družina nekoga pogrešala.« Prevajalec se je, nejevoljen, strinjal: »Ves čas jim ponavljam, naj se držijo skupaj, da se ne bodo izgubili, pa me ne poslušajo. Oče gre naprej, rine proti ograji, družina pa ostane zadaj.«
Sredi dneva je zavrelo. Avtobusi so prihajali vse redkeje – dokler sploh niso več. Kamp se je zdel vse bolj natrpan, čeprav naj novih skupin ne bi bilo od prejšnjega dne. »Hočemo stran, hočemo naprej!« so vzklikali v en glas in vse močneje pritiskali na ograjo. Na obeh straneh se je stopnjevala živčnost. Ograja se je upogibala pod težo teles. Ob njo so pritiskali otroški obrazi, izmaličeni od strahu. Nenadoma jo je nekaj policistov preskočilo in začelo množico pomikati nazaj. Pendreki so grozeče udarjali ob kovino in rezali zrak, gromki glasovi so ukazovali: »Usedite se!« Ljudje so v strahu intuitivno stegovali roke pred obraz. Ko se je morje teles umaknilo, smo zagledali prizor, zaradi katerega je kljub kaosu po kampu zavela grobna tišina – ali pa je hrup le zbledel. Na tleh je ležal mlad moški, poteptan, negiben in poln modric. Vsi smo pomislili isto. »Še diha,« se je dekletu ob meni iztrgal vzdih olajšanja. Po nekem čudežu je bil živ. »Ta je preživel, a samo vprašanje časa je, kdaj se bo zgodila tragedija,« je odsotno pripomnil eden od policistov. »In očitno je to potrebno, da se kaj spremeni.«
»Ne razumem, zakaj jih moramo zadrževati tukaj kot živali, če pa želijo samo naprej. Vsi smo izčrpani, oni in mi. Ne razumem, zakaj jih ne moremo že od vsega začetka popisovati na vlaku proti Avstriji,« je bil ogorčen sogovornik, ki mu je maska pod čelado razkrivala neprespane oči. »Tako pa jih popisujemo na klopci, ročno. Pri čemer večinoma sploh nimajo dokumentov, moramo jim pač verjeti na besedo. Poleg tega v Avstrijo odhajajo tudi tisti, ki jih ne popišemo. Kaj je torej smisel vsega skupaj?!«
Čakajoč Godota
Mrak je padel, preden je prišla na vrsto hrana. Razdeljevanje smo uredili v (že več ur praznem) šotoru, kjer so se ujetniki v vrsti pomikali mimo prostovoljcev in na »varni« oddaljenosti od hrane. Vsak je v roko dobil rezino kruha, pločevinko sardin, jabolko, vodo, otroci pa še mleko in nekaj sladkega. To je bil njihov edini obrok ta dan.
»Na drugi strani kampa ljudje niso dobili nič,« je po končanem razdeljevanju pritekel povedat eden od prostovoljcev. Po izračunih koordinatorjev je bilo razdeljene toliko hrane, da bi jo morali dobiti vsi, so nas poučili. Morali?! Izza ograje so nas prebadale oči dojenčkov, otrok, nosečnic, starih in obnemoglih, ki že dvajset ur in več niso dobili ne hrane ne vode. Ne moremo jim deliti kar čez ograjo, ker bo nastal stampedo, se je kot lajna ponavljal ves dan isti, ohromljajoč argument. Predlog, da bi jih policisti razporedili v urejeno vrsto, je moral čakati na blagoslov nekje od zgoraj, medtem pa smo do ograje dostavili pakete. Pobudo so v čakanju in vedno novih težavah goltale pozaba in počasne reakcije. Nihče ni vedel, ne kje je težko pričakovani šef ne kdaj pride. Humanitarnost so požrle zmeda, nezainteresiranost, birokracija. Preden so nas poslali v nov center, sem še enkrat odšla do ograje preverit, kaj se dogaja. »Nič ne vem o deljenju hrane,« je odvrnil vojak, ki je začasno prevzel stražo med menjavo policijske izmene. Vrteli smo se v zloveščem krogu.
Naslednje jutro smo izvedeli, da ljudje ob ograji, streljaj od paketov hrane, še vedno niso dobili nič. Od njihovega prihoda je minilo že 30 ur. Po telefonu sem poleg besed kolega prostovoljca slišala protestno skandiranje: »Svoboda! Svoboda!«
Opomba: Ker je novinarjem omejen dostop v centre za begunce, je avtorica dan tam preživela kot prostovoljka ene od humanitarnih organizacij.
