Na dve leti zapora je bil pred kratkim obsojen komaj 22-letni voznik avtomobila, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrla 55-letna voznica, on in še dve osebi pa so bili hudo poškodovani. Mladeniču so v litru izdihanega zraka namerili 0,88 miligrama alkohola.
Enaintridesetega oktobra 1996 je takrat 19-letni Borut Pervanja po zabavi zapeljal proti 500 metrov (!) oddaljenem domu. Pijan, nepripet, prehitro. Zletel je s ceste, avto se je prevrnil, Borut si je zlomil vratni del hrbtenice. Posledica? Tetraplegik. »Prepričan sem bil, da sem čisto v redu, da lahko sedem za volan. Seveda sem se zmotil.« Pervanja o svoji izkušnji predava dijakom. Kakšni so odzivi? »Odlični. Dotakne se jih. Nekatera dekleta jočejo, gredo tudi ven iz dvorane. To, kar počnem, je boljše kot policijska represija. Vidijo, da se lahko zgodi tudi njim. Ne nazadnje sem bil takrat star toliko, kot so zdaj oni.«
Policijska poročila so vsak dan polna novic o voznikih, ki so jih za volanom ujeli pijane. »Pomagati sem moral že ob številnih prometnih nesrečah, pri katerih je bil posredi alkohol. Dostikrat je jasno videti, za kaj gre – po vonju, obnašanju. To so grdi prizori, ko imaš pred sabo nekaj hudo poškodovanih ali še huje,« nam je povedal zdravnik Iztok Tomazin iz Zdravstvenega doma Tržič, sicer tudi znani reševalec in alpinist.
»Kako vse to preneseš? Na eni strani si profesionalec. Profesionalizem dobiš s kilometrino... Da v takšnih okoliščinah sploh lahko funkcioniraš, kot je treba. Po drugi strani pa nisi robot in se te to na neki način zagotovo dotakne. Poskušaš najti kompromis med tema dvema stranema,« nam je pojasnil Tomazin. »Velikokrat, pravzaprav prevečkrat sem bil že prisoten ob nesrečah, ki jim je botroval alkohol. Pogosto ponoči, sploh okoli praznikov, ko so ljudje več doma. Mladi reševalci takšno delo še kar dobro prenašamo. Veliko starejših pa ima po letih takih izkušenj psihične težave,« pa je dejal Sašo Kržišnik iz kranjskega zdravstvenega doma. Reševalec je 15 let. »K nam policisti pripeljejo tudi tiste, za katere sumijo, da so pod vplivom alkohola ali kakih drugih psihoaktivnih snovi, pa odklonijo preizkus. Ti ljudje so pogosto zelo nesramni, tako do policistov kot do nas,« nam je povedala Lili Gantar Žura, med drugim urgentna zdravnica in direktorica ZD Kranj.
Vsi smo žrtve
Matjaž Hribar iz poklicne gasilske enote v Centru požarne varnosti Domžale pravi, da gasilci običajno na kraju nesreče večinoma ne zaznajo, ali je krivec alkohol ali ne. »Smo pa že imeli primere, ko je bilo to jasno na prvi pogled. Spomnim se nekoga, ki je zaradi tega zletel s ceste in razbil avto, a na srečo je bil udeležen sam,« je povedal. »Načeloma intervencije v prometnih nesrečah kar dobro prenašamo, osredotočiti se moramo pač na svoje delo. Ampak vsi imamo čustva, še posebej se nas dotakne, če so vpleteni mladi ali otroci. Če ne pridejo na dan na kraju dogajanja, pa pridejo naslednji dan. Imamo pa na voljo tudi pomoč v primeru hujših travm,« svoje izkušnje opisuje Hribar.
Zavod Varna pot se množično srečuje s posledicami prometnih nesreč, kjer je bil posredi alkohol. Kot pravi Robert Štaba, je na to, kdo so pravzaprav žrtve teh nesreč, treba gledati širše. »Žrtve so tudi povzročitelji, kajti niso ubili samo drugega, pač pa tudi sebe. V Varni poti z njimi delajo klinični psihologi. Žrtve so tudi njihovi sorodniki. Počutijo se zasramovane, odrinjene. Svet žrtev torej ni enovit. Druži jih, da se jim je tok življenja spremenil v svojem bistvu. Življenja, kakršno so imeli prej, ni več,« pravi Štaba. »Sicer pa problem 'kozarca preveč' in njegovih posledic čutimo vsi. Vsi na primer plačujemo stroške zdravljenj. Če bi pijanemu povzročitelju zaračunali vse stroške, bi ravnal drugače – če bi vedel, da bo moral prodati hišo, avto, bi dobro premislil, preden bil šel tak za volan.«
Od vsakodnevnih nesreč se distanciramo
Psihologinja Barbara Čibej Žagar v sklopu ljubljanskega zavoda za varstvo pri delu vodi psihosocialne delavnice za voznike, ki so jih policisti kaznovali zaradi vožnje v opitem stanju. V njene delavnice so največkrat napoteni moški vozniki, stari od 30 do 50 let. »Zelo dobrodošlo je, če je med vozniki v skupini tudi kdo, ki je imel kakšno manj lepo izkušnjo v prometu. Ki je že povzročil nesrečo, v kateri je sam ali pa kdo drug utrpel hujše posledice. Kar v skupini pove takšen voznik, ima bistveno večjo težo. Takrat posledice niso več statistika, ampak postanejo nekaj osebnega. Konec koncev vsakodnevno beremo o nesrečah, vendar nas neposredno ne zadevajo in se od njih distanciramo. Tudi kršitelji se od njih distancirajo. Če pa je v skupini kakšen tak povzročitelj, se vzpostavi čustvena nota. Gre za ljudi, ki so zaradi nesreče čustveno prizadeti. Ali z občutki krivde ali pa jih ta dogodek celo preganja in se jim zelo spremeni življenje. Teža njihovih besed je bistveno večja in drugačna. V eni izmed skupin smo imeli tudi prostovoljnega gasilca, ki je pomagal pri reševanju ob hudih prometnih nesrečah. Za preostale udeležence je bilo nekaj posebnega, ko je govoril o svojih izkušnjah in opisoval, kaj vse je videl. Zanimivo, da je tudi on sedel opit za volan. Nekaj je to, kar ljudje vemo, in nekaj drugega, kako se vedemo,« opozarja Čibej-Žagarjeva.
