Koncesionarji prodajajo les po svojih kanalih, od lesa pa država dobi manj kot rimskokatoliška cerkev (RKC).

Vsako podjetje prodaja les po svojih kanalih, vprašanje pa je, ali je ta prodaja transparentna in ali vse poteka legalno oziroma ali so plačani vsi davki. Prodaja lesa koncesionarjev je transparentna, saj morajo vse kupce lesa sporočiti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Skladu). V normalnih okoliščinah (brez žleda in lubadarja) se okoli 70 odstotkov lesa iz državnih gozdov proda doma, domači lesni industriji. Koncesionarji imajo kapacitete za predelavo 250.000 do 300.000 kvadratnih metrov hlodovine, z ostankom pa oskrbujejo od 140 do 200 slovenskih žagarskih obratov. Ker pa Slovenija nima dovolj kapacitet za predelavo industrijskega lesa, ga okoli 30 odstotkov izvozijo na povsem transparenten način.

Koliko lastnik lahko dobi od lesa, naj bo to RKC ali država, je odvisno od vrste dejavnikov. Trenutno je pomembno, kam se les prodaja. Avstrijci ponujajo približno 20 odstotkov višje cene, predvsem pa boljše plačilne roke. Drugi dejavnik, ki vpliva na rento iz gozda, so vlaganja. Če nič ne vlagate, dobite višjo rento, dolgoročno pa siromašite gozdove. Sklad je za vlaganja v gozdove do sedaj porabljal približno 6 EUR/m3 na leto. Če ne bi bilo vlaganj, bi bila renta višja za približno 6 milijonov evrov. Dosedanja vlaganja Sklada ocenjujemo kot solidna, res pa je, da zadnja leta upadajo. Najpomembnejši dejavnik pri velikosti rente je, kakšno delovno silo uporabljate pri delih v gozdu. Lahko imate redno zaposlene, sezonsko delovno silo, prekerce ali celo delate na črno. Ocena je, da je razlika v stroških med redno zaposlenimi delavci in prekerci približno 8–10 EUR/m3. Seveda je jasno, da so prispevki in davki, ki jih država dobi od prekercev, približno 40–50 odstotkov nižji od tistih, ki jih dobi od redno zaposlenih. Osnova za to trditev so izračuni, ki jih je pripravila Ekonomska fakulteta v Ljubljani oziroma prof. dr. Kavčičeva. Naj še povemo, da imajo koncesionarji od 70 do 80 odstotkov redno zaposlene delovne sile. Vsega skupaj zaposlujejo 1300 delavcev oziroma 2000 skupaj s povezanimi družbami.

Ker bodo na razpisih, ki jih država napoveduje, nastopala tudi podjetja s prekerno delovno silo, je bojazen o izgubi delovnih mest s strani koncesionarjev upravičena. Da o konkurenci avstrijskih podjetij, ki so že močno navzoča na slovenskem trgu in za njimi stoji močna lesna industrija pa tudi banke, sploh ne govorimo. Takega standarda, kot ga zdaj ponujajo koncesionarska podjetja delavcem, ne bo mogoče obdržati. Delavci imajo plačano slabo vreme (3–4 mesece na leto), bruto plače s prispevki in davki, prihod na delo, kilometrino, regres, varnostno-zaščitna sredstva in še kaj. Večina teh stvari prekercem ne pripada. Seveda ni treba posebej poudarjati, da bodo kratko potegnili delavci in pa država zaradi manjšega priliva v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Če pa bo tako, kot trdi g. Sušnik, bodo najbolj zadovoljni koncesionarji.

Pomanjkljiv nadzor v državnih gozdovih!

Kontrolo v državnih gozdovih izvajajo kar štiri državne institucije, ki imajo skupno zaposlenih okoli 1000 ljudi.

Gozdove nadzorujejo delavci Sklada, Zavoda za gozdove in inšpekcija. Tu je še Zavod za varstvo narave, ker je pač večina državnih gozdov v Naturi 2000. Koncesionarji morajo podatke o odpeljanem lesu posredovati Skladu, preden kamion zapusti gozd.

Končana delovišča kontrolirajo vse omenjene institucije.

Državni gozdovi so slabo pospravljeni!

V državnih gozdovih je sanacija lubadarja večidel končana. Po ocenah ZGS pa med Postojno in Ljubljano stoji kakšnih 2 milijona neposekanih lubadark v zasebnih gozdovih.

Je pa res, da večina trditev, ki jih je g. Sušnik navedel za državne gozdove, velja za privatne gozdove. Tu ni nobene kontrole nad prodajo, večina del se opravi kot delo v lastnem gozdu, medsosedska pomoč ali pa kar na črno. Da je tako, ugotavljata davčna in gozdarska inšpekcija, kar je razvidno iz njihovih poročil. Pred nedavnim smo lahko iz medijev izvedeli, da so končno priprli odkupovalca, ki je ogoljufal številne občine in lastnike gozdov. Prav zaradi te anarhije je število nesreč v slovenskih privatnih gozdovih v samem vrhu med evropskimi državami. Lani je bilo 20 smrtnih žrtev in 100 težjih poškodb ob upoštevanju dejstva, da veliko nesreč sploh ni prijavljenih.

Šele potem, ko bomo videli, kako posluje novo državno podjetje, bomo lahko ocenili, kdo je zavajal slovensko javnost.

Jože Sterle, direktor Združenja za gozdarstvo pri GZS