»Angažiranje cerkve, ki se je vključila v debato o družinskem zakoniku, je v nasprotju z odločitvijo drugega vatikanskega koncila, ki govori o 'avtonomiji zemeljskih stvarnosti',« pravi religiolog Marjan Smrke. »Slovenska Cerkev se obnaša, kot da verniki niso odrasle osebe in se ne morejo odločati v političnih zadevah.« Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je namreč v izjavi volilce pozvala, naj na referendumu 20. decembra glasujejo proti noveli zakona o zakonski zvezi. Novelo je treba zavrniti, ker je klasična družina kot skupnost moškega in ženske, ki je odprta za rojevanje otrok, temelj, na katerem stojijo Cerkev, družba in narod, je dejal ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
V komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci so ob poskusu uveljavitve družinskega zakonika, ki vključuje tudi gejevske družine, prepričani, da »v ozadju tega političnega projekta ne gre samo za prizadevanja za domnevno zaščito in enakopravnost določenih družbenih skupin, temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.
Vernik je politično nedorasel
Smrke pravi, da se s tem cerkev vrača v čase pred petimi desetletji. »Do drugega vatikanskega koncila (1962–1965, op. p.) je veljalo, da je vernik politično nedorasel in ga je treba usmerjati. Na koncilu pa so se odločili za to, da naj bodo verniki samostojni subjekti v politični sferi.« Kar zadeva homoseksualnost, dodaja Smrke, ne kaže preveč brskati po biblijskih besedilih. »Sveto pismo sicer pripoveduje o homoseksualnosti, vendar na način, ki je popolnoma sprt z današnjim pojmovanjem človekovih pravic, zato se nanj ne kaže ozirati. Da ne govorim o tem, da aktivistov, ki nasprotujejo zakonu, ni popolnoma nič skrbelo, ko je šlo za otroke, žrtve pedofilskih zlorab. Osemdeset odstotkov primerov pedofilskih napadov v ZDA, ki so jih zakrivili duhovniki, se je nanašalo prav na dečke,« poudarja Smrke.
Cerkveni pravnik Karel Bolčina, župnik v Štandrežu pri italijanski Gorici, pa pravi, da je odnos do homoseksualnosti v cerkvi definiran že dve tisočletji. »Božja beseda v Stari ali Novi zavezi ne zavrača samo kakršne koli homoseksualne skupnosti, ampak tudi homoseksualno doživljanje. Sveti Pavel je v svojem pisanju zelo jasen: našteva razne grehe in neprimerna krščanska stanja in mednje postavlja tudi homoseksualnost. Cerkev je vedno oznanjala, da je homoseksualno dejanje, ne pa tudi biti homoseksualec, proti naravi, proti božjim zapovedim in je grešno. Srednji vek je bil celo zelo strog in je za greh štel tudi homoseksualnost samo.« Na drugem vatikanskem koncilu, pravi Bolčina, pa so odločili, da če je nekdo po naravi istospolno usmerjen, tega ni izbral sam. Sredi osemdesetih je prišlo iz Vatikana tudi navodilo, da je treba homoseksualne osebe vključiti v pastoralno oskrbo, da so del cerkve, torej ne smejo biti zaničevane. »Ampak spolno dejanje za cerkev še vedno ni sprejemljivo,« pravi Bolčina. »Problem je vsako spolno dejanje, ki izključuje rojevanje otrok. Zato so poroke, ki izključujejo otroke, nične,« pojasnjuje Bolčina. »Spočetje pri homoseksualnem odnosu ni možno, zato cerkev takega občevanja ne sprejema.«
Po lastni veri, vesti in presoji
Kot pa je pred kratkim za Dnevnik izjavil religiolog Aleš Črnič, je ključen problem kultura strahu, ki jo že dolgo proti istospolnim izpričuje in podžiga slovenska Cerkev. »Ne le da je to družbeno škodljivo in nevarno, temveč je tudi v nespregledljivem nesoglasju s temelji krščanske tradicije. Ali ni krščanstvo v svojem bistvu predvsem brezpogojna ljubezen do sočloveka? Ne glede na njegov in njen rod ter nagnjenja,« se je tedaj spraševal Črnič.
Tudi Evangeličanska cerkev na podlagi Svetega pisma in veroizpovednih spisov zagovarja heteroseksualno družino. S tem se zavzema tudi za pravico otrok, da živijo v družinski skupnosti, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. »Toda med nami živijo različni ljudje in kdo smo mi, da bi kogar koli zaradi njegove posebnosti sodili in ga izključevali? Vsak človek ima v demokratični družbi pravico živeti tako, kot čuti in misli, da je prav. Na to vprašanje bomo vedno gledali različno. Tako je tudi v naši cerkvi in v vseh evangeličanskih cerkvah po svetu. Enako kot vsem drugim pa je tudi vsaki Cerkvi treba priznati pravico, da do tega vprašanja oblikuje svoje stališče. To stališče je nekaterim všeč, drugim ne. To pa ni relevanten kriterij za prav ali narobe. Do tega mora zavzeti stroka stališče z utemeljenimi razlogi,« poudarja škof Geza Filo.
Do različnih oblik skupnosti je v duhu krščanske ljubezni treba imeti po njegovem mnenju toleranten in strpen odnos. »Zato pred referendumom ne pozivamo naših vernikov, kako naj se opredelijo do tega vprašanja. To naj vsak uredi individualno in svobodno, po lastni veri, vesti in presoji,« pojasnjuje Filo.
