Poleg tega živimo v izrazito monokulturni družbi, v kateri večina praznuje iste praznike na skoraj enak način. Za vsak slučaj, da ne bi bilo preveč odstopanja od tradicije, pa Janez Bogataj še vsako leto ponovi, kaj moramo jesti za božič in kaj za veliko noč. Res se zdi, da pri nas radi živimo v skladu s pisanimi in nepisanimi pravili.
Zato je še toliko težje razumeti, da v tako urejeni družbi ne vemo, ali dajemo napitnine natakarjem ali ne, da se torej razhajamo glede nečesa, kar vsi mi vsakodnevno počnemo. Ne morete reči, da v Sloveniji ne hodimo redno v gostilne, in po mojih izkušnjah precej neradi improviziramo, a tako kot še vedno ne vemo, kako se pozdravljamo, ne vemo niti tega, ali se pri plačilu v gostilni spodobi natakarju pustiti napitnino. In če se spodobi, kolikšno. Ne vemo, ali se dajati napitnino šika, ne vemo, ali jo natakar od nas pričakuje, ne vemo, ali bo morebiti užaljen, če je ne dobi. Nič ne vemo. Če nas tujec vpraša, ali v Sloveniji puščamo napitnine, skomignemo z rameni. Ker ne vemo.
Lepšega dokaza zagonetnosti naše dežele zlepa ne boste našli. Pregovorno smo seveda stiskaški in denarja ne razmetavamo po nepotrebnem, ampak ga raje privarčujemo. Vsak cent šteje v boju za nov štirikolesnik ali kar tako, za bognedaj. Po drugi strani pa cenimo prijaznost in ustrežljivost. In radi tudi izpolnjujemo pričakovanja. Ker se res ne želimo nikomur zameriti. Pogosto sicer nismo prepričani sami vase in tudi zato se za mizo sprašujemo, ali si nismo morda narobe zapomnili, kaj če je na vhodu v lokal pisalo, da je napitnina obvezna, kaj če so se pravila od včeraj spremenila, kaj če ima ta lokal svoja pravila. Pri nas se pravila pogosto spreminjajo. Vsekakor imamo radi študente, ker ima vsak kakšnega v družini. Sploh pridne študente imamo radi, takšne, ki ob študiju še delajo. Ne maramo pa natakarjev. Natakarji nam gredo na živce, ker so natakarji pogosto neusposobljeni študentje, z lasmi čez pol obraza, ki nerazločno govorijo in pozabijo na naš kozarec vode. Mi ne maramo študentov, ker jih je preveč in eni sploh ne študirajo. A se nam smilijo. Pravzaprav se nam smili skoraj vsakdo, ki dela. Sploh natakarji. Njihovo delo se nam zdi nehvaležno, ker jih ljudje res ne marajo. Tradicionalno smo solidarni z delavci. Celo z natakarji, ker so tudi oni poceni delovna sila, ki jo lastniki lokalov izkoriščajo. Mi smo solidarni z ljudmi, ki so slabo plačani. To je morda ostanek socializma. Ampak samo, če so res dobri delavci. V socializmu smo se naveličali slabih, nemotiviranih delavcev, še posebej neprijaznih natakarjev. Napak, niti tistih najmanjših, zato ne toleriramo. Ne maramo, če se kdo uči na nas. Mi zahtevamo perfekcionizem od prvega trenutka dalje. Perfekcionizem pa smo pripravljeni nagraditi. Včasih. Odvisno od okoliščin. Včasih stvari radi počnemo po občutku. Radi imamo, ko lahko izbiramo. Za to smo se borili. Radi vidimo, da nas ne silijo početi določenih stvari. Recimo plačevati slabih natakarjev. Če nekdo nekaj že vnaprej pričakuje od nas, nam gre to v bistvu na živce. Nasploh nam gre vse to z napitninami na živce. Napitnine nam gredo na živce. Ker ne vemo, ali lahko sami presodimo, ali si jo natakar zasluži. Pomanjkanje reda nas spravlja ob pamet. Pretiran red pa nas duši. Sploh pa nas dušijo tisti, ki nam ga vsiljujejo. Napitnine so, priznajmo si to, tuja pogruntavščina in zato jih ne maramo. Neumno se nam zdi, da so v Ameriki obvezne. Tistih njihovih deset odstotkov je norost. Naša varčnost tega ne odobrava. So pa napitnine lepa navada. S tem se strinjamo. In mi smo radodarni. Radi pomagamo. Mi smo dobri ljudje. Dobri, ampak zapleteni.
Razumi nas, kdor nas more. Jaz, priznam, nisem Miha Mazzini in nas ne razumem, a me ta naša zagonetnost vedno bolj zabava. Lahko se zgolj zatečem k tisti stari ugotovitvi, da živimo na prepihu, na presečišču najrazličnejših svetov, kultur in navad, da smo bili v zgodovini del več držav, da smo najbrž pomešali njihove dediščine in da nas je vdor globalne kulture ujel nepripravljene. Ali pa se tolažimo s tem, da smo še mlada, razvijajoča se družba, da smo kultura, ki se šele oblikuje. Da se še vedno izumljamo. Morda pa je ravno v tem naš čar. Kdo bi vedel.
