Čeprav se lahko prestolnica pohvali z rekordnim turističnim obiskom v letu 2015, pa so najverjetneje le redki turisti, ki so med svojim raziskovanjem glavnega mesta pokukali tudi za visoko gradbeno ograjo za Bežigradom, za katero skriva že dodobra preraščen stadion, verjetno je le malo takih, ki so na kosilo raje kot na nabrežje Ljubljanice zavili v Pen klub, pa tudi takih, ki so ob obisku frančiškanske cerkve na Prešernovem trgu odprli težka, siva kovinska vrata ob stopnišču, ki vodijo v majhno molilnico.
Stadion Bežigrad, Pen klub, molilnica na Prešernovem trgu, območje Šumija, kjer spomini še vedno obudijo vzdušje v majhnem temačnem bifeju nasproti Drame, nekdanjem shajališču umetnikov, igralcev, hipijev, boemov, otrok funkcionarjev in posebnežev vseh vrst, pa tudi TVD Partizan, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje ter turška ambasada, kjer je nekoč stanoval član skupine Miladojka Youneed in kjer so bila vrata odprta za vse, ki so imeli kakšno zvezo z glasbo, so kraji, ki niso uvrščeni med glavne turistične znamenitosti in ki najverjetneje marsikateremu obiskovalcu mesta ostanejo skriti, a so tudi kraji, ki so tesno povezani z življenjem grafičarke in vizualne umetnice Zore Stančič. »V mislih sem ponovno prehodila nekaj desetletij in nekaj deset prostorov. Spomnila sem se krajev, ki so bili zame pomembni, kjer sem pridobivala znanje, kjer sem se družila z vrstniki in prijatelji, ki so me oblikovali v takšno, kakršna sem,« je avtorica zapisala v uvodu žepne knjižice Zora was here, ki pa ni zgolj literarno delo, temveč je hkrati tudi alternativni vodnik po prestolnici. Knjiga je namreč decembra izšla v sklopu zbirke alternativnih vodnikov Ljubljana osebno, ki jih izdaja revija Likovne besede.
Mikro pogledi na Ljubljano
Knjižica, ki je izšla v tandemu z alternativnim vodnikom Postaje letnih časov v Ljubljani, pretežno v verzih zapisanim sprehodom po prestolnici španske pesnice in pisateljice Anunciade Fernandez de Cordova, je že deseti alternativni vodnik zbirke, ki jo urejata Mojca Zlokarnik in Nevenka Šivavec. Prvi alternativni mestni vodnik je izšel že pred šestimi leti, hkrati vedno izideta dve knjižici, zapisi pa so v slovenskem in tudi angleškem oziroma v vodniku Postaje letnih časov v Ljubljani v španskem jeziku. »Naše dojemanje mest se je zaradi intenzivne razvojne dinamike in družbenih sprememb temeljito spremenilo. Spremenili so se tudi naši osebni prostori, telesni in mentalni. Mesto ponuja paleto stilov in podob, izmed katerih posameznik izbere ali ustvari svojega. Generalni, reprezentativni pogled na mesto, ki predstavlja splošno priznane umetnostne in arhitekturne spomenike, preprosto ne zadošča več,« sta odločitev za zagon projekta pojasnili Šivavčeva in Zlokarnikova in poudarili, da alternativni vodniki ponujajo »stilsko in vsebinsko zanimive mikro poglede na Ljubljano«.
Tako na primer pesnik Miklavž Komelj v vodniku z naslovom Mesta v mestu ugotavlja, da »Ljubljana pravzaprav ni provincialna močvara, saj je k temu, da so se v Ljubljani zlasti na kulturnem področju dogajale stvari, zaradi katerih je bila večja od svoje fizične majhnosti, pogosto pripomogla prav njena provincialnost«, medtem ko sta se umetnika Estela Žutič in Gilles Duvivier podala po poteh užitnih divjih rastlin, ki jih lahko v mestu najdemo ob pločnikih in v zapuščenih koritih. Svoj sprehod sta začela na stopnišču Moderne galerije in med razpokanim betonom našla trpotec in deteljo, opozorila pa sta tudi na majhne grme, ki spominjajo na bambus, a so pravzaprav japonska dresen. »V Romuniji liste uporabljajo kot drugod trtne ali zeljne,« sta pojasnila avtorja vodnika Revolucija akcija.
Vodenja po alternativnih poteh
»Kot otrokom se nam je zdel stadion Bežigrad tako velik in mogočen, da smo bili prepričani, da bo za zmeraj 'glavni'. Ne samo v mestu, ampak daleč naokrog,« je na primer o Plečnikovem delu za Bežigradom v svojem vodniku zapisala Stančičeva, medtem ko Fernandez de Cordovova v žepnici opisuje kraje, ki so zaznamovali njeno prvo leto bivanja v ljubljanski prestolnici, in občutke, ki jih s temi kraji povezuje. Med drugim so jo navdušila mogočna gozdnata pobočja Rožnika in Cankarjev dom z ginkom pred vhodom. Marko Pogačnik se je med svojim odkrivanjem prestolnice raje kot na dobro znani spomenik na Prešernovem trgu osredotočil na tri breze, zasajene za podobo slovenskega pesnika, Miran Erič pa je v vodniku Ljubljanica osebno odstrl skrivnosti, ki jih je ali pa jih še skrivajo globine mestne reke.
Po vsaki izdaji dvojice alternativnih vodnikov so, pojasnjuje Zlokarnikova, pripravili tudi vodenja po poteh, opisanih v žepnih knjižicah. Vodenje po vodnikih Zora was here in Postaje letnih časov v Ljubljani ekipa načrtuje predvidoma še ta mesec.
