Punca se vsaj dobrih dvajset minut prepotena do kosti spretno in uspešno bori z raznoraznimi morilskimi stroji in hudobnimi bitji v puščavi. In potem, ko končno, do kože premočena, najde trenutek zase pred prekrasnim jezerom, ne izkoristi priložnosti in se ne okopa. Jezero je videti kristalno čisto, prijazne temperature, nedvomno brez meduz in ježev na dnu. Še jaz bi iz dvorane z veseljem skočil v tisto vodo, ona pa nič. S posušenim znojem na sebi odide novim pustolovščinam naproti. Kiks.
Ko sem to domov grede omenil svojim, so me smeje osumili, da so moji motivi verjetno voajerske narave, kar je delno res, saj sem od nekdaj občudovalec lepega. Takšno estetsko stališče je lahko zadnje čase zelo problematično, zato bom zdaj s tem glasnim razmišljanjem raje odnehal, da me ne bi po komunajzarju in pretepaču ujela še kakšna zlonamerna oznaka.
Danes je, v času, ko so moderne hribovske družinske vrednote, vsak, ki objame prijatelja, takoj peder, in vsak, ki poboža otroka po glavi, takoj pedofil. Takšne oznake so postale popularni instrumenti za družbeno diskreditacijo z vseprisotnim dnevnopolitičnim ozadjem.
V daljni prihodnosti se zelo verjetno res ne bomo več umivali z vodo, ki je bo nedvomno primanjkovalo, ampak s posebnimi žarki. Suho pranje. Nič več šamponov. Nič več zobnih krtačk. S posebno lučko si boš posvetil v usta in lahko noč.
Okej. Priznam, da je gospodična Ray Ban imela res lepe in negovane zobe. Snežno bele in idealno poravnane. Skoraj dvakrat več, kot jih še imam sam.
Zakaj vas danes gnjavim s stanjem zobovja vesoljske junakinje?
Opazil sem namreč, da imajo največji hudobci v dolgi zgodovini človeštva skoraj praviloma zelo slabe in zanemarjene rumene zobe. Zelo jim je moralo smrdeti iz ust in zato so bili verjetno še bolj hudobni. Pravljičnim hudobcem je očitno ustna higiena že od nekdaj tuja. Brdavs si jih po moje ni umival, za Martina Krpana pa verjamem, da si jih je vsak večer zdrgnil z na prst posuto soljo. In če se posodobim: spomnimo se kakšne škrbaste pošasti med liki Harryja Potterja ali pa nesrečnega gnilozobega Goluma iz Gospodarja prstanov, da Severnjakov iz Igre prestolov in njihove porazne skrbi za ustno čistočo sploh ne omenjam.
Svetla izjema so vampirji, ki morajo zaradi narave svojega početja imeti vedno zdrave in čiste zobe. Izjema pač, ki potrjuje pravilo, se pravi stereotip, da prave hudobce takoj spoznaš po tem, da imajo slabe zobe, karies, ustni zadah. Hudobce spoznaš tudi po belosivi koži in po praviloma rdečih zabuhlih očeh. Zelo redki so porjaveli ali temnopolti hudobci. Ta rasizem očitno temelji na zgodovinskih izkušnjah.
Takšni kot zgoraj opisani so hudobci v Vojni zvezd, kjer se, stereotipno poenostavljeno iz očitnih vzgojno-izobraževalnih namenov, dobra bela čistoča bori proti temni zobni gnilobi. V naši domači, slovenski vojni koristoljubnih elit pa se že tretje desetletje na podoben način, čez naše hrbte, borita različna pogleda na svet Yode iz Murgel in Dartha Vaderja, včasih iz Grosupljega.
Ampak čas je že zdavnaj šel naprej. Vsi današnji hudobci iz resničnega življenja si redno umivajo zobe, nosijo ustne aparate in iz ust jim diši po sladkih besedah, ki uspešno skrivajo njihove prave namene. V velikem loku se izogibajo starim stereotipom. So lepo grajeni, pazijo na zdravo prehrano, vedno lepo počesani.
Vrhunsko izobraženi in dobro podkovani v obvladovanju javnega nastopanja se zavedajo, da sta danes ignoranca in posledično neumnost največji sili sveta. Ignoranti še vedno verjamejo, da v belo srajco in kravato odeti, v nogometno frizuro postriženi mladi poslovneži, oblečeni v moderne blagovne znamke, pač ne morejo imeti pokvarjenih ali celo hudobnih namenov. Ignoranti vidijo razbojnike v nesrečnih umazanih in razcapanih beguncih, ki ne premorejo nobenega zunanjega znaka družbene uspešnosti.
Zlo si je v Vojni zvezd izdelalo klone, da se streljajo in uničujejo namesto njega. Mi smo si pa namesto klonov vzgojili ignorante. Največja kvaliteta ignorantov je namreč v tem, da ne vedo, da so ignoranti, in da ni načina, da bi se tega zavedeli. Vladavina marketinga domišljeno in z veseljem gnoji in zaliva nacionalizme, da bi čim prej zakuhali kakšno novo vojno, v katero bodo poslali svoje v imenu rase ali vere mobilizirane ignorante. Zgodovina se zadnje čase preveč rada ponavlja. Ciklusi so se nevarno skrajšali.
Jaz pa se bom zdaj spet dal v zobe. Dobesedno. Pravzaprav vam bom pojasnil svoj odnos do zobozdravnikov.
V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je moj oče spoznal zobozdravnika, ki je usposobil dotrajan aparat za vrtanje zob. Doma ga je postavil v dnevno sobo in začel s takrat ilegalnim domačim popravljanjem zob. Mogoče se kdo še spomni tistih črnih vrvic, ki so prek kolesc poganjale sveder. Z današnjega zornega kota vidimo, da se je zadeva vrtela neznansko počasi, kar je seveda pomenilo, da je vrtanje toliko bolj bolelo.
V tistih časih je bil karies zelo razširjen in tudi moji zobje niso bili nobena izjema. S prijateljem zobozdravnikom sta se dogovorila za skupno nedeljsko družinsko kosilo, med katerim bo nama z bratom novopečeni privatni zobar, tako, en, dva, tri, brez dolgotrajnega čakanja v zdravstvenem domu, popravil zobe. Oče je zavil steklenico žganega za dentalnega virtuoza v darilni papir z jelenčki in Dedkom Mrazom, ki ga je moja mama skrbno poravnala in shranila za novo priložnost.
In smo šli lepim novim, temno srebrnim, amalgamskim zobnim plombam naproti.
Za bolj sproščeno vzdušje je zobar v dnevno sobo postavil tudi svoj češki gramofon z eno samo malo ploščo. Še vedno ne vem, ali je imel samo to ali pa mu je bila pesem Toma Jonesa, tisto leto megapopularna Delilah, tako zelo všeč, da jo je neprestano vrtel in ob njej prepeval na ves glas. Verjetno je prepeval tudi zato, da mi, pacienti, nismo slišali vrtalnega stroja, on, zobar, pa ne našega vpitja.
Skratka, po kosilu, med zadnjim vrtanjem, je zobozdravniku pomagal peti tudi moj oče in zdelo se mi je, da v refrenih pomagata tudi moja mama in gospa zobarjeva, ki je darilni papir z jelenčki in Dedkom Mrazom skrbno poravnala in shranila za naslednjo priložnost.
»Vaj, vaj, vaj, Dilajla?« če predrzno fonetično zapišem zmagovalni refren, mi že celo življenje odmeva v glavi, kadarkoli kdorkoli omeni karkoli v zvezi z zobmi.
Zato sem kot otrok sovražil tiste tri zajčke pred večernimi teve poročili.
