Obrabljena fraza pravi, da bo Keith Richards, kitarist Rolling Stones, ki letos rine v 73. leto bivanja, edini, ki bo preživel morebitno atomsko kataklizmo.
Nekdanji heroinski odvisnik in alkoholik brez nadaljnjega kaže trdoživost. Preživel je marsikaterega kolega. Začenši z Bowiejem in Kilmistrom kot zadnjima velikima izgubama svetovne pop scene. Pri čemer je biti zvezdnik in umreti ostarel dokaj nespektakularno. Vsaj tja od Kristusa naprej pač velja, da resnično slavo in ultimativno spoštovanje sledbenikov dosežejo samo tisti, ki se jim uspe predčasno uničiti in umreti dovolj zgodaj. In tako marsikdo izmed herojev 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ko je bila pop glasba na vrhuncu, svet zapusti malodane anonimno. Alvin Lee, svoje čase neposredni konkurent Jimija Hendrixa, je že tak primer. Redkokdo ve, da ga že tri leta ni več.
Ni več Lennona, ni več Moora, a Fats ostaja
A že kanček podrobnejša raziskava živih da vedeti, da je omenjanje Richardsa kot fenomena prve kategorije zmotno. Kajti? Kajti Fats Domino bo konec tega tedna, točneje 26. februarja, slavil 88 let, Fats Domino je pa gospod, ki je imel prvi hit leta 1950! »The Fat Man« se je reklo napevu, singel plošča s komadom pa je v dveh letih dosegla milijonsko naklado.
Za primerjavo povejmo, da je Elvis Presley tistega leta maturiral in se zaposlil kot tovarniški delavec, zato ne čudi, da je Presley za časa življenja kot kralja rock'n'rolla pojmoval prav Domina, že tedaj debelušnega boogie-woogie pianista in pevca kreolsko-afroameriškega rodu iz New Orleansa. Ki se je v globalno glasbeno zapuščino zapisal z vsaj dvema zadevama. Z Ain't That a Shame, s katero je kot temnopolt izvajalec leta 1955 prišel med prvih deset na lestvici pop singlov, medtem ko je Pat Boone, belopolti izvajalec, ki je prirejal črne hite, s priredbo prav tega komada prvič v karieri pristal na prvem mestu. Pa še nekaj. Ain't That a Shame je menda prvi komad, ki se ga je John Lennon naučil brenkati na kitaro. Še slavnejši komad v izvedbi Fatsa je Blueberry Hill, kar nasprotno od Ain't That a Shame ali pa I'm Walking (ki ga je kasneje priredil takisto pokojni Gary Moore) ni njegov avtorski komad, temveč priredba, ki jo je izvajal že Louis Armstrong. Ni več Lennona, ni več Moora, a Fats ostaja.
Še živeči pionirji rock'n'rolla
Fats Domino nikakor ni edini še živeči pionir rock'n'rolla. Nasprotno. Medtem ko za njihove mlajše naslednike velja, da so šli bolj ali manj po gobe, se stara garda drži neverjetno trdoživo, pri čemer za najstarejšega velja bluesovski pianist Pinetop Perkins, ki še vedno gode pri 103 letih in obenem velja za najstarejšega dobitnika nagrade grammy. Pinetop obenem velja za še edinega originalnega blueserja iz delte Mississippija in zadnjega, ki se je osebno poznal z Robertom Johnsonom, najslavnejšim ameriškim blueserjem, ki je leta 1938 umrl pri fatalnih 27 letih.
Poleg Fatsa so tukaj vsaj še Little Richard, ki vozi svoje 84. leto, Jerry Lee Lewis, ki je v 81. letu in s svojo pojavo zanika teorije o večji trdoživosti črne rase, ter seveda Chuck Berry, ki bo letos dopolnil 90 let. Vsi še vedno igrajo. Domino, Lewis in Richard, ki so vsi pianisti, zdi se, da z manj težav kot Berry, ki je kitarist, a se mu leta usodneje poznajo na igranju šele zadnjih nekaj let. Ljudje, ki so ga pred enajstimi leti videli v Zagrebu, so o nastopu še vedno govorili superlativno. No, njegovo telo oziroma roke dandanes očitno res ne premorejo več energije in dinamike, da bi še lahko izvajal virtuoznosti na inštrumentu, pri čemer pa mu v zagovor velja dodati, da je Berry tudi v časih najboljše forme igral na tako objestno mejen oziroma »podrt« zvok kitare, ki je bila stalno na robu »falša«, da njegov inštrument hitro zazveni razglašeno.
Zmagovalka je Forces sweetheart
Če torej naslednike pobira, se utemeljitelji držijo. Utemeljitelji pop kulture, ne samo rock'n'rolla, bi lahko rekli. Kajti težko si je zamisliti The Beatles brez Little Richarda in njegove verzije Long Tall Sally iz leta 1957. Brez nje se The Beatles nemara sploh ne bi odločili početi, kar so počeli. Ali Rolling Stones brez Chucka Berryja. Brez Beatlesov in Stonesov pa si je težko zamisliti pop kulturo v kompletni razpredenosti tega pojma dandanes.
No, omenjeni nikakor niso edini še živeči svetovni estradniki. Če naštejemo samo vrh, so med živimi še vedno Shirley Bassey, Buddy Guy, Bill Wyman (79), Otis Rush (80), Leonard Cohen, Pat Boone, Frankie Valli, John Mayall, Willie Nelson, Quincy Jones (82), Yoko Ono, Petula Clark, Loretta Lynn (83), Scotty Moore (84), Harry Belafonte (88), Tony Bennett (89), Charles Aznavour (91), Doris Day (93). Za najstarejšo od vseh velja Vera Lynn, znana tudi kot »Forces sweetheart« oziroma kot najbolj priljubljena pevka med angleškimi vojaki v drugi svetovni vojni. Leta 1942 je posnela napev Bele dovrske pečine, ki so bile prvo, kar so piloti RAF ob vrnitvi na kontinent lahko ugledali. Gospa bo naslednje leto dopolnila 100 let.
To so samo glasbeniki. Izmed igralcev so med slavnimi živi še Gene Wilder (83), Roger Moore (88), Kim Novak (82), Mel Brooks (90), Kirk Douglas, ki bo decembra dopolnil 100 let, tako kot Olivia De Havilland julija, medtem ko bo Zsa Zsa Gabor letos stara 99.
Slovenski Fats Domino
V domači konkurenci je od starih glasbenikov treba omeniti Lada Leskovarja, ki je sicer letnik 1942, vendar sam pravi, da je najstarejši aktivni pevec ne samo v Sloveniji, temveč nasploh na območju nekdanje Jugoslavije. Kar verjetno drži, vendar zgolj v konkurenci Leskovarjevih pevskih kolegov iz 60. let, ko se še ni vedelo za Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina. Kajti Tisti bejli grm je starejši Kreslin posnel in odpel leta 2013, pri 85 letih, kar je starejše celo od legendarnega pevca Beneških fantov Edija Bucovaza, ki je zadnjič nastopil pri 83 letih, vsega mesec dni pred smrtjo. Naslednji teden bosta mlajši in starejši Kreslin spet nastopila. Gospod Milan pri 88 letih, kar je enakih let kot Fats Domino, gospod, ki je bil sicer osnovna iniciacija za ta zapis. »Mali, simpatični, debeli,« bi nemara zanj dejali južni bratje. Bajsi, ki je preživel domala vse. Kako? Nemara zato, ker ga je nekaj nosilo. In ga še vedno.
