Begunski otroci brez staršev, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve želelo nastaniti v dijaškem domu v Kranju, so trenutno nastanjeni v prenapolnjenem azilnem domu v Ljubljani. Z otroki zaradi njihovega zaščitnega statusa ni mogoče govoriti, vendar njihove zgodbe, ki so jih pripovedovali uslužbencem in drugim, ki zanje skrbijo v azilnem domu in drugod po Sloveniji, niso skrivnost. Zgodbe so tragične.
Fantov je več kot šest, kolikor naj bi jih prišlo v Kranj. Šest bi jih zgolj izbrali izmed teh, ki so v Ljubljani, v resnici pa jih je po vsej Sloveniji v različnih namestitvah trenutno nastanjenih triindvajset. V Ljubljani jih je po podatkih vlade dvanajst, v kriznih centrih po državi pa še enajst. Med njimi sta denimo dečka, stara deset in trinajst let. Fotografirati jih ni dovoljeno, tisti, ki so se s fanti srečali, pa pravijo, da njihov videz odraža njihovo starost. »Nikakor niso videti kot osemnajstletniki, to so otroci,« smo slišali odziv na trditve protestnikov v Kranju, da gre v resnici za polnoletne lažnivce in prikrite teroriste. Vlada navaja, da je najstarejši star sedemnajst let.
Otroci, ki so sami na begu pred vojno, sploh niso redkost. Kdor je kdaj hodil ob balkanski begunski poti, jih je srečeval na vsakem koraku. Pot je polna osamljenih begunskih otrok.
Živeli v vojni, omenjajo talibane, opisujejo streljanje
Fantje, ki so zdaj v Sloveniji, prihajajo iz Afganistana, nekateri pa tudi iz Iraka. Večinoma izhajajo iz kmečkih, preprostih družin. Slišali smo, da so skromni in lepo vzgojeni. Živeli so v vojni, omenjajo na primer talibane. Opisujejo streljanje. Eden od dečkov je povedal, da ni mogel hoditi v šolo, ker je bilo zunaj prenevarno. Ves čas je živel doma in ni imel stikov z vrstniki. Njihovi starši so v nekem trenutku ugotovili, da je situacija prenevarna in so se odločili, da vsaj enega otroka iz družine pošljejo na varno v Evropo. Ker je pot zelo draga, stane okoli 300.000 afganijev (približno 4000 evrov), so lahko na pot poslali le enega od več otrok. Kako so starši opravili težko izbiro, kdo od bratov in sester bo lahko odšel na varno, fantje ne povedo. Družinske prihranke – denar, ki je bil denimo namenjen za obnovo kopalnice – so potem porabili za prehajanje meja ter za čoln iz Turčije v Grčijo, ki stane več kot 1000 evrov.
Sami so potovali čez Pakistan, Iran, Turčijo, Grčijo in naprej. »Predstavljate si, kakšne sposobnosti ima otrok, ki sam zmore takšno pot. Koliko slovenskih otrok bi jo zmoglo?« se sprašuje eden naših sogovornikov. »V Sloveniji bi za takšnega rekli, da ima talent!« se pošali.
V Slovenijo so fantje prispeli zelo utrujeni in kot kaže, je Slovenija prva država na njihovi poti, ki jim je uradno ponudila zaščito. V Srbiji, denimo, mladoletni begunci brez staršev pogosto živijo kar v opuščenih poslopjih, ob tabornem ognju, odvisni od pomoči dobrodelnih organizacij. Njihova poglavitna misel v Sloveniji je zdaj, kako kontaktirati starše v domovini. Starši nekaterih med temi dečki že več tednov ne vedo, kje so. S seboj sicer imajo mobilne telefone, a že dolgo niso imeli možnosti kupiti ustreznih SIM-kartic. Nekateri zanje tudi nimajo denarja. Če so nastanjeni v azilnem domu, imajo pravico do klica domov, smo izvedeli. Vendar te lefonske zveze v Afganistanu niso najbolj zanesljive.
V Sloveniji imajo otroci možnost zaprositi za azil, vendar to ne pomeni, da bodo morali tu tudi ostati. Če bodo kdaj pozneje želeli, bodo – dokler bodo mladoletni – lahko odpotovali tudi naprej, k sorodnikom, ki jih imajo, kot so povedali, v Nemčiji, Skandinaviji in drugod. Tudi če bodo tam še enkrat zaprosili za azil, jih druge države ravno zato, ker so mladoletni, v Slovenijo ne bodo več vračale. Za mladoletnike načelo vračanja v EU ne velja.
A trenutno so v Sloveniji in poglavitna skrb slovenskih institucij je, kako jih obvarovati pred nadaljnjim trpljenjem. Denimo pred tem, da bi padli v roke trgovcev z ljudmi.
Tudi slovenski otrok lahko postane begunec
V Sloveniji je bilo v minulih letih nastanjenih že precej mladoletnih beguncev brez staršev. Nekateri so že stanovali tudi v dijaških domovih. Pred štirimi leti smo tako v Dnevniku objavili pripoved N. iz Gane, ki je v Sloveniji – v azilnem domu in v dijaškem domu v Ljubljani – kot mladoletnik živel dve leti. Vmes ga je – ker v azilnem domu ni bil ustrezno zaščiten – celo ugrabila tihotapska mafija in ga pod pretvezo, da ga peljejo k materi, ki da je nekje v Italiji, odpeljala na Sicilijo, kjer so ga prisilili v delo na polju. Od tam je uspel pobegniti nazaj v Slovenijo in šele potem so ga slovenske oblasti namestile v varno hišo.
»Otroci, še posebej tisti brez spremstva, so najbolj ranljivi in občutljivi člani družbe,« je zapisala Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije. »Da so brez spremstva, pomeni, da ob sebi nimajo odrasle osebe, ki bi skrbela zanje. Prav zato jim moramo priskočiti na pomoč. V Italiji mediji že razkrivajo, da so otroci, ki so obtičali na rimski postaji Termini, žrtve pedofilov,« je opozorila. Zveza prijateljev mladine Slovenije je pozvala, naj »razum prevlada nad čustvi«. Naših dejanj ne smejo voditi strahovi, ampak sočutje, je zapisala Groznikova.
Izpostavila pa je temeljno resnico: da lahko vsak, torej tudi slovenski otrok, nekoč postane begunec.
»Ti otroci potrebujejo varno okolje, ne smejo biti prepuščeni sami sebi, potrebujejo ljudi, ki jih bodo znali usmerjati, in dejavnosti, ki bodo zanje primerne,« pravi tudi Lenka Vojnovič iz Slovenske filantropije. Opozorila je, da so med njimi lahko žrtve preganjanja, trgovine z ljudmi, priče nasilja, vojnih grozot. »Ne razumemo upora učiteljev, saj bi že zaradi svoje stroke morali vedeti, kako nujno je, da se otroke usmerja in jim odpira možnosti za razvoj,« je Vojnovičeva omenila tudi pismo, ki so ga proti nastanitvi otrok v kranjskem dijaškem domu podpisovali profesorji Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju. »Še najmanj, kar bi jim lahko ponudili, je, da bi jih sprejeli v dijaški dom, ki je lahko prostor, ki ga potrebujejo. Slovenci se moramo zavedati, da smo del globalnega sveta, da so migracije realnost in da z integracijo ljudi, ki potrebujejo našo pomoč in so do nje tudi upravičeni, pridobivamo. Tudi slovenskim otrokom s tem ponudimo nekaj več, možnost spoznavanja drugačnega sveta, kar jih lahko na njihovi poti odraščanja samo bogati.« Filantropija je »pristojne institucije« pozvala, naj v »najkrajšem možnem času poskrbijo za to izjemno ranljivo skupino«. Strokovnjaki, pa tudi MNZ in Policija, že več let opozarjajo, da so otroci v azilnem domu, kjer živi več različnih skupin, preveč ranljivi. Vendar v več kot desetih letih »iskanja« Sloveniji še ni uspelo najti trajne namestitve za mladoletne migrante, saj so se različne institucije te naloge otepale.
»Država je vedela za problem mladoletnih migrantov in je imela čas, da bi ga uredila pravočasno,« pravi eden naših sogovornikov, ki je tesno vpleten v delo z begunskimi otroki in zato ni želel biti imenovan. Po mnenju nekaterih naših sogovornikov bi bilo celo najbolje, da bi država dom za begunske otroke zgradila kar na novo. Sicer bo očitno imela še naprej »velike težave«.
Uroš Škerl Kramberger
