Najprej moram poudariti, da gre za notranje zadeve slovenskega Rdečega križa, zato dogajanja ne želim javno komentirati. V Ženevi smo seveda zaskrbljeni. Žalostno je, ko tak spor odmeva tudi mednarodno. Moram pa iskreno povedati, da je spor, kakršnemu smo priče v Sloveniji, neobičajen. Mislim, da težave generira tudi sama organiziranost RKS: vtis je, da ločnica med vodenjem in upravljanjem ni dovolj jasna. (To je Missiri povedal pred glasovanjem o predlogu razrešitve Renate Brunskole. Po glasovanju je prijazno odgovoril na dodatno Dnevnikovo vprašanje. Med drugim je povedal, da bi slovenskemu Rdečemu križu koristil bolj dorečen statut, v katerem bi bilo vodenje bolj jasno ločeno od menedžmenta, in zagotovil, da bo mednarodna federacija pri tem pomagala. Povedal je še, da zaplet po mnenju IFRC ne bo imel posledic, saj vsi programi in zaveze normalno in tekoče potekajo. Do izida glasovanja se ni želel opredeliti, dejal je le, da IFRC trdno podpira RKS pri njegovem delu v zvezi z migrantsko krizo.)
Predsednica RKS Nataša Pirc Musar je bila v medijih deležna raznovrstnih očitkov brez znanega vira. Nanje se je javno odzvala. Je ravnala narobe? Bi jih morala zaradi varovanja ugleda Rdečega križa razčiščevati le na za to pristojnih mestih?Težko vprašanje, o tem se raje ne bi izrekal. Lahko rečem le to, da je vodstvo nacionalne organizacije odgovorno za svoja ravnanja in da je zelo pomembno, da se spor reši tovariško. Tako, da ne trpi ugled Rdečega križa.
Hočete reči, da v mednarodnem Rdečem križu nimate pravil, kako bi veljalo ravnati ob tovrstnih sporih?Zlatega, za vse veljavnega pravila nimamo. Ponavljam, najboljša rešitev je vedno notranja. Ko začne spor odmevati v javnosti, ni dobro, hitro lahko dobi nove razsežnosti... Moj edini cilj je bil zato prispevati k temu, da prevlada modrost. Pred nami so namreč pomembnejše naloge: pomagati pomoči potrebnim. Nimamo časa za ukvarjanje s spori.
Rdeči križ Slovenije je bil v svoji zgodovini pogosto pod močnim političnim nadzorom. Tudi danes se vodilni rekrutirajo iz političnih krogov. Je kaj narobe z s tem?Nič ni narobe, če RK vodijo nekdanji politiki, poslovneži, bivši ministri in tako dalje, če so le demokratično izbrani. Pomembno je, da so osebnosti z integriteto, da ljudi navdihujejo in da po imenovanju odločajo samostojno, brez vmešavanja političnih strank.
Če novinarji na sedežu Rdečega križa vprašamo, kolikšen del doniranih sredstev gre za administracijo, dobimo odgovor, da ta za krovno organizacijo znaša 5,86 odstotka, a da naj za celotno sliko povprašamo še območna združenja, ki jih je 56. Ali ni nenavadno – in ne najbolje z vidika nadzora nad sredstvi – da so ti podatki tako razpršeni? Kolikšen del denarja po pravilih Rdečega križa sploh lahko gre za administracijo?Od 5 do 11 odstotkov, odvisno od programa. Kar zadeva Mednarodno federacijo društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca, sem ponosen na naš sistem zagotavljanja odgovornega delovanja. Naši finančni mehanizmi, mehanizmi poročanja, evalvacij in kontrol so se izoblikovali skozi desetletja, zato delujejo. Za nas dela tudi pet najuglednejših revizijskih hiš. Seveda pa ne moreš biti nikoli 100-odstoten, da ne bo šlo kaj narobe. Včasih zgolj po pomoti ali zaradi pomanjkljivega znanja. Zato smo zelo pozorni. To, da niste mogli takoj dobiti vseh zahtevanih podatkov, pa me preseneča…
Begunska kriza se zaostruje povsod po Evropi. Na mejah vznikajo nove ograje. EU še vedno ni uspelo oblikovati skupne strategije za obvladovanje begunske krize. Kakšna stališča zastopa Rdeči križ? Kaj predlaga?Najprej bi rekel, da Evropa ni v krizi. Evropa se sooča s posledicami krize, ki se dogaja drugje. V Siriji, Iraku, Severni Afriki, v Afganistanu, od koder ljudje bežijo zaradi vojne in velike negotovosti. Zaskrbljuje velik priliv beguncev, ob dejstvu, da ni urejenih pravnih poti za pridobivanje mednarodne zaščite. Ljudje so zato prisiljeni v iskanje drugih poti, to izkoriščajo tihotapci. Število ljudi, ki v Evropi prosijo za azil, se povečuje. To zlasti v manjših državah vzbuja v ljudeh strah, da ne bodo kos množičnim prihodom azilantov. Do neke mere je razumljivo, da poskušajo vlade zaščititi svoje prebivalstvo. Toda sredi vsega tega imamo ljudi, ki stradajo, ki jim grozi, da bodo umrli, če ne bodo dobili naše pomoči. To se dogaja v Grčiji, to je ta hip največji problem Rdečega križa. Močno nas skrbi, ker humanitarni pristop stopa v ozadje, preglašuje pa ga občutek negotovosti. Ta je pogosto nepristen, zlasti ko se nanj sklicujejo vlade.
Meje v Evropi se zapirajo, grško-makedonska meja celo na predlog slovenske vlade. Tok beguncev se s tem ustavlja. A kam to vodi?Kot sem že omenil, razumemo, da vlade poskušajo… Ne bom rekel se braniti, temveč zavarovati interese svojih ljudi. Sam sem osebno in kot profesionalec prepričan, da so strahovi prenapihnjeni. V Rdečem križu ne verjamemo, da so migranti takšna grožnja, kot to prikazujejo v nekaterih državah. Zgodovina Evrope je zgodovina migracij, te so jo obogatile, ne pa osiromašile. Seveda pa je v integracijo treba investirati čas in energijo. Glede migracij potrebujemo predvsem jasna pravna pravila. Celoten pravni mehanizem za priseljevanje v EU je zelo slabo razvit. Upam, da se bo to spremenilo. Če se ne bo, bodo posledice hude. Grčija se spreminja v velikansko begunsko taborišče. To ni prav s humanitarnega vidika in ni pravično do Grčije. Evropa si mora kolektivno razdeliti bremena.
Koliko beguncev in migrantov je Evropa sprejela po podatkih, s katerimi razpolaga Rdeči križ? Za koliko teh lahko po vaših ocenah dostojno poskrbi? Če je sploh dopustno vprašati kaj takšnega…Podatke o številu migrantov v Evropi tudi mi dobivamo od mednarodne organizacije za migracije, od Združenih narodov in posameznih držav. Za zdaj se to število giblje med 1,2 in 1,3 milijona; toliko jih je prišlo po izbruhu begunske krize. Popolnoma nemogoče pa je napovedati, koliko jih še pride. Za koliko beguncev lahko poskrbimo? Iskreno povedano, tu ne gre za številke, za število prebivalcev na kvadratni kilometer ali za to, koliko človeških bitij lahko nahranimo in jim zagotovimo streho na koščku zemlje. V prvi vrsti gre za vrednote, za sočutje in integracijo. Gre tudi za neutemeljene strahove pred morebitnim trkom kultur. Na to bi se morali vsi skupaj osredotočiti, ne na številke. To je tudi naloga Rdečega križa. Pred nekaj tedni smo se predstavniki 34 nacionalnih organizacij Rdečega križa sestali v Londonu. Ključno vprašanje je zadevalo integracijo: kako pomagati prišlekom – v času, ko bodo tukaj, vsi namreč ne bodo ostali – in kako ljudem, ki bodo živeli z njimi ali blizu njih, da se bodo lahko razumeli. Ni dvoma, da gre za zelo različne kulture. Toda vse kulture temeljijo na vrednotah, te moramo spoštovati.
Strinjam se z vami, toda težave se pokažejo na terenu, ko se soočajo različni pogledi na razmerja med spoloma, odnos do otrok, šolanje…Imate prav, precej lažje je o teh stvareh govoriti kot jih uresničevati. Toda dobra začetna predpostavka je spoštovanje, slaba so strah in predsodki. Tujci ne prihajajo sem, da bi s svojimi vrednotami uničili naše. Iz zgodovine civilizacij in Evrope vemo, da so se ljudje in kulture pogosto množično selili. Ali so pri tem kaj uničili? So, toda vedno so kulturo, v katero so se naselili, tudi obogatili. Govorim o arhitekturi, poeziji… Če bomo prišleke poskusili razumeti, bomo morda ugotovili, da nas v kakšni stvari tudi prekašajo…
Kako Rdečemu križu sploh uspeva poskrbeti za tako velike množice ljudi, potrebnih pomoči?Težko. V Turčiji, ki je tudi del Evrope, je nastanjenih 2 milijona beguncev. Turški Rdeči polmesec ta hip uresničuje naš najobsežnejši program. Ne le da beguncem zagotavlja hrano in zavetišče, skrbi tudi za izobraževanje otrok, zlasti za učenje jezikov, pomaga pri zagotavljanju delovnih dovoljenj, potnih listin... Rdeči križ v Siriji je izgubil že kakšnih 50 svojih ljudi. Pogosto mislim na to, v kako hudih razmerah tam opravljajo svoje poslanstvo… V Rusiji je več kot milijon beguncev. V Afganistanu na meji s Pakistanom stoji ta hip najbrž največje begunsko taborišče na svetu. Več kot tri milijone ljudi živi v njem. Če se povrnem k enemu od vaših vprašanj – za koliko beguncev lahko sploh poskrbimo. Rekel bi, da za toliko, kot jih pride. Tu moramo biti elastični. Vse se da, če ohranimo naše vrednote.
