Mame v zaporih: ko otroka na materinski dan ne moreš objeti

Lani na Igu »gostili« dojenčka

V ženskem zaporu na Igu prestaja kazen 24 žensk, ki imajo doma mladoletne otroke. Dvema so kazen zaradi varstva otroka, ki še nista dopolnila enega oziroma dveh let, preložili, pojasnjujejo v upravi zapora. Občasno se zgodi, da so za zapahi tudi noseče obsojenke, ki jim zaradi varnostnih razlogov ni mogoče odobriti prekinitve kazni, zato rodijo med prestajanjem kazni. In čeprav zapor ni primeren kraj za otroka, pa je za otroka izredno pomembno – to priznava tudi stroka –, da je skupaj z materjo. Četudi za zapahi.

V zadnjih sedmih letih so na Igu gostili otroke petih obsojenk, nazadnje lani. »Lani je rodila obsojenka, državljanka BiH. Ko je bil otrok star štiri mesece, je izpolnila pogoje za pogojni odpust, zato je bila septembra lani odpuščena,« pravijo v upravi zapora. Otrok je lahko pri materi do enega leta starosti oziroma do dveh ob soglasju generalnega direktorja, če bi mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi.

Na Igu so uredili sobo z opremo, potrebno za otroka, kot sta previjalna mizica in otroška posteljica, na voljo je tudi lasten dnevni prostor. Če obsojenke nimajo denarja, da bi same poskrbele za opremo in potrebščine, ki jih potrebujejo za dojenčka, jim jih priskrbi zavod. In čeprav so na prvi pogled prostori lepo opremljeni, je naša sogovornica Mojca nad razmerami ogorčena. »Okolje je povsem neprimerno za dojenčka, sploh pa za porodnico, ki je v tem prvem obdobju nagnjena k okužbam. Režim na Igu namreč ne loči zdravih obsojencev od tistih, ki imajo kakšne nalezljive bolezni, recimo hepatitis. Vse je pomešano, zato je možnost okužbe zelo velika že, če primeš za kljuko, razkužila pa so zaradi možnosti samomora prepovedana,« pojasni Mojca.

Otrokoma se je zlagala

»Preden sem odšla na Ig, sem z otrokoma preživela počitnice. Zlagala sem se jima, da ne grem nikamor, saj je bilo že med samim sojenjem grozno. Mlajši je vsak dan prižgal svečko, da me ne bi odpeljali. Ko sem odšla, je prenehal verjeti v boga in angele z besedami, da nas bog ne mara,« se spominja Mojca. Starejšega otroka je s pomočjo starih staršev poslala na šolanje v tujino. »En dan sem otroka pospremila na letališče, drugi dan sem odšla na Ig. To sem skrivala približno mesec in pol,« pripoveduje Mojca. Mlajši otrok je živel pri svojem očetu (s katerim sta razvezana), zato je izvedel prej, starejšemu se je bala povedati.

Mojci je bilo najhuje, ko je izvedela, da so starejšega zaradi težav s srcem morali odpeljati v bolnišnico, nje pa iz zapora niso izpustili. »Čakala sem v neskončni vrsti za telefon. Samo mimogrede, v moškem zaporu imajo na odprtem oddelku lahko mobilne telefone, me pa ne. Panično sem klicarila. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Tisti trenutek bi lahko narisala potek ožilja, zdelo se mi je, da mi kri gori. Pa to praktično nikogar ne briga,« pripoveduje naša sogovornica, ki zase pravi, da po prihodu iz zapora ni več ista oseba. Strah jo je stvari, o katerih običajno ljudje sploh ne razmišljajo. Najhuje pa je, ko sliši, da nekdo reče; prav ji je, kaj pa je naredila to in to, saj je že prej vedela, da ima otroke, naj trpi.

»Enkrat sem slišala stavek: kar mačka rodi, vse miši lovi. Češ da bodo otroci šli po moji poti. Stigmatizacija moje kazni je prešla na moje otroke,« pove Mojca. Doda še eno, s čustvi nabito zgodbo: »Na Igu petletno zaporno kazen zaradi mamil prestaja ženska, ki mi je zaupala, da je nedolžna. Sedi po svoji volji, ker je zavestno in vede prevzela krivdo svoje hčere. Ker je bila hči mlada, mamila pa so odkrili doma, je mati rekla, da je droga njena. In ko je v zaporu to povedala, zaradi tega ni dobila nobene ugodnosti. To je materinska ljubezen,« pojasni Mojca.

Posledice tudi za otroke

Mojčin mlajši otrok se spopada z motnjami spanja, starejši je zaradi srčne aritmije »obsojen« na betablokator. »Starejši skuša vsa bremena življenja, odgovornost, tudi za moje slabo počutje, prevzeti nase, skrbeti za družino in dom,« Mojca opiše današnje razmere. V zaporu so jo psihično na vse težave, kot pravi, slabo pripravili, pa čeprav naj bi veljalo, da je za zapornice na tem področju dobro poskrbljeno. »To ni res. Udeležila sem se ene ali dveh delavnic, kjer so se ženske izpovedovale. Mogoče je to pomagalo njim, nikakor pa to ni pomagalo njihovim družinam. Množično se dogaja, da se ženske v zaporu oklenejo edinega upanja, in to so otroci. Kar je popolnoma narobe. Ker ko taka ženska pride domov, da otroku vedeti, da mu je vse na svetu in da vztraja samo še zaradi njega. Zanj je to preveliko breme,« je prepričana naša sogovornica.

Starši moramo dati otroku možnost, da razpre krila, ne da ga še bolj privežemo nase, opozarja. »Ko si v zaporu, ki funkcionira kot samoten planet s svojimi pravili, človek po nekem času ni več sposoben za normalno življenje. Družba za to ne poskrbi, vso težo pa nosijo otroci. To vidim pri svojih otrocih, ki sta relativno dobro prenesla vse skupaj, saj sta imela podporo širše družine, očeta. Kaj pa tisti, ki tega nimajo?