Gledali so ga takrat, kako živ in zdrav špancira po Beogradu, in se zbegani spraševali, ali so res zaradi tega človeka pograbili orožje, ali so res zaradi njega svoje sinove poslali v smrt, ali so res zaradi njegovih besed dvignili državo v zrak. Gledali so ga in se spraševali, kdo je v resnici ta človek, ki so mu dovolili, da se brani s prostosti, kakor da jim ne bi poveljeval, ko so posiljevali in požigali, ropali in preganjali, kakor da ne bi bil prav on njihov veliki vodja in kakor da ne bi oni vsega tega počeli za uresničitev njegove ideje o Veliki Srbiji. Kakor da bi ga bile, majku mu ustašku laprdavu, takrat samo besede.
A dobro, so se tolažili zmedeni Velikosrbi, mogoče je samo napaka v postopku, mogoče bodo na sodišču naposled le dojeli, kdo je naš Voja in kaj vse je počel in kaj vse smo mi zaradi njega počeli. Mogoče mu bodo naposled le priznali njegovo zgodovinsko vlogo v uresničevanju velikosrbskih sanj in ga z vsemi častmi vrnili nazaj v tisti njihov Scheveningen, k drugim velikosrbskim herojem. Seveda jih je begalo, da je tudi Voja vztrajno ponavljal, da je nedolžen, a temu niso nasedali. To je pravo, so pojasnjevali drug drugemu, in kdo ve več o pravu kot on, dr. Šešelj Vojislav, zvezda prištinske pravne fakultete. To on mora tako reči, so se prepričevali, a to ne pomeni, da je res nedolžen, to ne pomeni, da ni skupaj z nami ubijal in preganjal Hrvatov, da nam ni pomagal najti poti do Ovčare, nam govoril, koga naj posilimo, koga naj v jamo vržemo in koga v taborišče odpeljemo.
Ne, ne, ne, oni vedo, kdo je kdo, so na koncu pregnali dvome. Haag je resno sodišče, tamkajšnji sodniki leta in leta preučujejo te stvari, berejo dokumente, gledajo video zapise, poslušajo priče in oni bodo na koncu uvideli, kdo je bil naš dr. Voja. Oni bodo, so se tolažili Velikosrbi, v zgodovino zapisali, da je bil Vojislav Šešelj največji od vseh velikih Srbov, večji celo od Miloševića in Mladića in Nedića in Mihailovića, oni bodo v sodbo zapisali, koliko Hrvatov je Voja osebno pobil in koliko jih je pregnal in koliko teritorija etnično očistil. Potem bo vse jasno, ker potem bodo za vselej le še številke govorile, kakor govorijo o Milošu Obiliću in o dvanajst tisoč mrtvih Turkih.
Hrabrili so se tako mali Velikosrbi pred izrekom sodbe haaškega sodišča in se še naprej klanjali svojemu vojvodi; še naprej so ga slavili zaradi njegovih dosežkov v boju proti Hrvatom in muslimanom; še naprej so skandirali njegovo ime, ime neustrašnega borca za Srbijo do Karlobaga; še naprej so hodili na njegove politične shode, da podprejo Srba z največjim S, krvoločnega morilca ustašev in balij. Predvsem pa so še naprej videli v njem človeka, ki se ni spravil s sovražnikom, človeka, ki bi že jutri spet vzel orožje v roke in jih povedel na Vukovar, da dokončajo neopravljeno delo.
Zato so ga še naprej ljubili. Zato, ker Voja za razliko od izdajalcev Vučića in Nikolića ni blebetal o sobivanju in gledanju v prihodnost, marveč je leta 2016 enako kot leta 1991 še vedno vedel, kje so meje Velike Srbije. Vedel je, tako kot so vedeli vsi Velikosrbi, da bodo zaman vse velikosrbske smrti in zaman vsi padli velikosrbski sinovi, če se bodo Srbi in Hrvati spet imeli radi. Dr. Vojislav Šešelj je edini vedel, da vse to nima smisla, in bil je edini, ki ga ni bilo strah to tudi glasno povedati. Tako so mislili Velikosrbi.
Potem pa je prišel črni četrtek, najbolj črn dan v zgodovini velikosrbskega naroda, dan, ko je sodnik Jean-Claude Antonetti izrekel besede: »Storjenih zločinov v BiH in na Hrvaškem ni mogoče razumeti kot dela načrta Velike Srbije.«
S temi besedami je v Velikosrbih nekaj umrlo. Zakaj smo se potem borili, bi se morda vprašali, če bi lahko iz sebe spravili kak glas. Zakaj so naši sinovi, naši bratje in očetje umrli, če ne za Veliko Srbijo, bi se vprašali, a jim je zmanjkalo besed. Ničesar več niso razumeli. Na oči jim je padel najmračnejši mrak. Oni, še včeraj ponosni Velikosrbi, danes niso nikogar več napadli, ničesar osvajali, nikogar s svoje zemlje preganjali. Danes so le še branili svojo malo, ubogo Srbijico, državico, manjšo od Bolgarije.
Tako je razsodilo haaško sodišče in tako je povedal sodnik Antonetti. Povedal je, da so Velikosrbi navadne strahopetne pičke, ki so le branile svoje malosrbske domove pred Velikohrvati. Povedal je, da je Velika Srbija obstajala le v glavi dr. Vojislava Šešlja in da ni nikdar našla poti iz nje. Jean-Claude Antonetti ni povedal, iz čigave glave je pot ven našla vojna, v kateri je umrlo sto štirideset tisoč ljudi.
