Dr. Roman Globokar, moralni teolog: Veliki premik v katoliški morali
Apostolska spodbuda papeža Frančiška se izogiba idealizaciji samo določene oblike družinskega življenja. Poudarja, da imajo tudi nepopolne družine pomen v cerkveni skupnosti. Pomemben korak je naredil glede integracije razvezanih in ponovno poročenih v polno občestvo Cerkve, vključno z možnostjo prejemanja zakramentov sprave in evharistije. Takšna odločitev ne preseneča, saj je v popolnem sozvočju s temeljno usmeritvijo tega pontifikata, v katerem se poudarjajo predvsem usmiljenje, bližina in brezpogojna ljubezen Boga do vsakega človeka, še posebej do ubogih in obrobnih. Kot je bilo pričakovati, papež ni spremenil nauka glede nerazvezljivosti zakona, ampak je odprl vrata k praksi, ki bo omogočila, da bo po temeljitem osebnem razločevanju in izpraševanju vesti ter po pogovoru z duhovnikom posameznik lahko v svoji vesti pred Bogom sprejel odločitev, da pristopi k zakramentom, četudi živi v nasprotju s cerkvenimi predpisi. Papež poudarja, da zakramentov ne smemo pojmovati kot nagrado za popolno življenje, ampak so zdravilna pomoč za šibke in ranjene ljudi. Zelo jasen je odmik od vsake vrste legalizma. Namesto norm v središče moralnega presojanja papež postavi osebno vest, katere glavna naloga je, da v konkretnem položaju usmerja delovanje posameznika, da je čim bolj skladen z evangelijem. Gre za to, da na čim bolj iskren in pošten način odgovorimo Bogu v dani situaciji, čeprav to ne bo v skladu z objektivnim idealom. Papež sicer zapiše, da razume tiste, ki si želijo bolj določenih pravil, da bi preprečili negotovost in zmedo, vendar bi po njegovem s tem izgubili stik z resničnim življenjem. Reševanje konkretnega življenja ima prednost pred skrivanjem za naukom Cerkve. S to apostolsko spodbudo je papež Frančišek še bolj utrdil prehod od legalističnega moralnega nauka, ki temelji na pravilih, k personalističnemu pogledu, ki temelji na osebni odgovornosti. Gre za temeljni premik na področju katoliške morale, ki ga je utemeljil že drugi vatikanski koncil, ki pa še ni v polnosti zaživel znotraj Cerkve.