Le dve leti po nakbi – nasilnem izgonu Palestincev z njihovih domov ob nastanku države Izrael leta 1948 – je prišel na svet. »Rojen sem bil v Nazaretu,« pove preprosto. Dvanajst let nihče ni mogel zapustiti mesta brez vojaške dovolilnice. »Kraji v Palestini niso daleč vsaksebi, Tiberija v Galileji in Haifa sta manj kot 30 kilometrov stran,« opisuje geografijo, v katero politična realnost zareže do te mere, da bi lahko bili tudi na drugem planetu. Ko je kot najstnik vendarle prvič odšel v Tiberijo, so ga ob poti spremljale ruševine uničenih palestinskih vasi. »A tja nismo pogledovali. Preveč nas je bilo strah.«
Zakaj?
»Ker je izraelska oblast v naša telesa, misli in življenja tako dobro vcepila to, da se moramo ves čas bati.«
Samo v prvih mesecih letošnjega leta je Izrael porušil več palestinskih domov in brez strehe nad glavo na Zahodnem bregu pustil več Palestincev kot v vsem lanskem letu, so pred dnevi sporočili iz Združenih narodov.
Bližnji vzhod je ženskega spola
Režiser, ki v svojih filmih odstira drobne vzorce življenj ljudi pod okupacijo, s posebno občutljivostjo motri zgodbe in usode žensk. Zanj so njegovi rojstni kraji – Orient – ženskega spola. »Problem je, ker ljudje, ki tam živijo, verjamejo, da gre za moški prostor. Govorimo o krajih med Afriko, Azijo in Evropo, ki jih je vedno zaznamovala pretočnost. Feminilnost teh krajev je v gostoljubju, pripravljenosti sprejeti in spoštovati vse različne ljudi in kulture ter iz tega ustvariti nekaj novega, lepega. Tudi to je Bližnji vzhod dal svetu: izjemno lepoto.«
To je beseda, s katero opiše svoje otroštvo – lepo. »Od malih nog smo se naučili ceniti in videti lepoto v vsem. Metulji so bili nekaj fantastičnega. Pa ptice.« Simboli svobode. Bitja, ki ne priznavajo meja, so za vselej ostala vtisnjena v spomin. Kot antipod izrazom bolečine, ko so ljudje izginjali ali ostajali leta ločeni od svojih najbližjih, ujeti pod vojaško okupacijo, ki traja še danes. Otroci so hodili mimo starega zapora v Nazaretu, ki je z rešetkami gledal na ulico. Nekega dne so mu prijatelji dali ravbarsko, da se je lahko z rokami oklenil kovinskih palic.
»Ne skrbite! Imeli bomo svobodo!« je zaklical skozi okno zapornikom. Občutek izgube – ljudi, časa, krajev, priložnosti – je bil nekaj, kar so poznali in razumeli vsi.
V teh okoliščinah ga je zanimalo, zakaj in kdaj žrtev postane krvnik. Zatirani zatiralec. Kako ohraniti človečnost? Oče marksist je doma polnil police s časopisi, pamfleti in knjigami. »V delih Louisa Aragona, Frederica Garcie Lorce, Vladimirja Majakovskega sem spoznal, da tudi drugi čutijo in razmišljajo o podobnih vprašanjih, kot so se porajala meni,« se spominja režiser, ki danes živi in predava v prestolnici Evrope. Film ga je prepričal kot medij, ki lahko ljudem pokaže, da smo vsi del enega človeštva.
Ljubezen – ločnica med fundamentalizmom in strastjo
»Spomnim se besed Karla Marxa, da je emancipacija vrnitev k lastni humanosti in izgradnja humanih struktur. O tem sanjam. In o tem govorijo moji filmi: da je humanost človeštva, vseh njenih delov, nekaj lepega. A svet je ustvaril zelo slabe strukture,« zmaje z glavo. Celo take, ko človek ne more ubežati temu, da postane pasivni morilec – ali ker se preda in umrejo vsi, skupaj z njim, ali ker se odloči, kdo poleg njega naj še preživi in kdo naj umre, opisuje situacije, ki pod okupacijo postanejo nekaj običajnega.
»V življenju smo ves čas na razpotjih, izgubljeni. Kateri luči naj sledimo? Vsaka ideologija in religija ponuja svojo, in vsaka, ki ji naivno sledimo, pelje v katastrofo: zaslepi te ali pa ti odreže glavo.« Prepričan je, da ena ekstremna ideologija, fundamentalizem, začne dobivati odseve v drugih. A raje spregovori o strasti: ločnica med strastnimi ljudmi in fundamentalisti, pravi, je ljubezen. »Z ljubeznijo je mogoče ustvariti nekaj lepega. Fundamentalisti so obsesivni in posesivni kot majhni togotni otroci, ki svoje igrače ali peskovnika nočejo deliti z drugimi. Razlagaš jim, da so to njihovi prijatelji in da se lahko skupaj igrajo, oni pa: Neee!!! In paranoično cepetajo na mestu.«
Sam je, takoj ko je lahko, odšel iz Palestine – najprej na šolanje, nakar je v Bruslju ostal. Danes predava na belgijski visoki šoli za film in gledališče INSAS. Opisuje svet, ki ga opazuje okoli sebe in v katerem mladi ne vidijo drugega kot nasilje – in uničenje je tudi njihov domet, kaj znajo in želijo sporočiti. Sam jih spodbuja, naj raje raziskujejo ljubezen. »Svet je še vedno poln fantastičnih reči, le med ljudi moraš iti, prisluhniti njihovim zgodbam. Tam najdeš izjemno lepoto.«
Vseeno pa prepoznava propad tako filma kot kulture širše. »Živimo v zelo tehnokratskih družbah, v katerih ni prostora za kulturo, umetnost,« zastavi opis, ki postane paradoks. Kot Palestinec ve, da je resničnost bolj kot kdajkoli narejena po fiktivni podobi močnejšega.
Norosti
»Izraelska vojska je verjetno najbolj moderna vojska tega sveta. A kot da ne živijo v objektivni resničnosti. Imajo lastno resničnost, v kateri ni drugačnega človeštva kot to, kar določajo in predstavljajo sami. Celotno družbo zaznamuje cinizem: prišli so s projektom, ki ni realističen, vendar so odločeni, da bodo iz njega naredili resničnost. Trdijo, da jim je bog dal pravico do zemlje. A bog ni nepremičninska agencija, je le ideja. Izraelci pa danes živijo svojo mitologijo.« Boji se, da lahko družbo iz takega prepričanja iztrga le tragedija, in v današnji govorici izraelske družbe ga je strah, da prepoznava zven prihajajočega genocida.
V meglenem zgodnjem popoldnevu pove palestinski vic: v mestu Akra obzidje zasede norec, ki noče odpreti vrat niti zlesti dol. Prihajajo policisti in zdravniki, ga rotijo, grozijo, da bodo vrgli obzidje v zrak, če se ne umakne. A se ne premakne. Nakar pride drug norec. V rokah vihti britvico.
»Če se ne spraviš takoj dol, bom z britvico porezal temelje zidu in vse uničil!« zavpije.
»Nikar!« se zasliši z obzidja. »Že grem!«
Ljudje se čudijo, zakaj je zlezel z obzidja ob najbolj neverjetni in nemogoči grožnji.
»Že, že,« odgovori norec. »Ampak on je zares nor in bi to res naredil!«
Michel Khleifi se take norosti boji. Ko gleda okoli sebe, se zdi, kot bi se okolica pripravljala na nove križarske pohode. Kot otrok se je podil po ulicah, ki so si jih prisvajali potepuški psi, in mama mu je takrat dala preprost nasvet. »Ko vidiš žival, ne smeš dovoliti strahu, da te prevzame: če ostaneš človek, bo tudi žival videla, da ji nočeš hudega.«
Palestinski režiser je videl dovolj, da prepozna živalskost tudi v ljudeh: »Ta človeška žival se lahko ustraši humanosti ali pa v srečanju z njo najde tudi svojo. To je preprosti nauk stoletne modrosti in zato je kultura pomembna – zato se moramo upreti, ko začno oblasti rezati našo humanost in trgati naše vezi s kulturo in naravo.«
Palestina, pravi, je dediščina širšega območja, zgodovine in resničnosti tamkajšnjega sveta. V arabščini obstaja beseda za postavljanje mej med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. V tem vidi Michel Khleifi pot naprej. »Danes ne moremo živeti s Palestino pred letom 1948. A to ne pomeni, da moramo pozabiti. Moramo pa na novo urediti, kar je bilo, odnose in simbole. Postavite meje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo s spoštovanjem do vseh. Palestina je simbol prostora in zgodovine, kjer si lahko izborimo humano, čudovito prihodnost. A najprej moramo razumeti, kaj je v Palestini danes realnost.«
