Gre za solzavo skladbo iz muzikala Carousel iz leta 1945, ki je doživela nešteto priredb. Prepevali so jo vsi, od Judy Garland do Doris Day, od Perryja Coma do Franka Sinatre, pa še Mahalia Jackson, Barbra Streisand, Patti LaBelle, Louis Armstrong, Elvis Presley, Katherine Jenkins, The Righteous Brothers, Andy Williams in celo Johnny Cash. Za nogomet, pa tudi širše, je najpomembnejša verzija iz leta 1963, ko je balado predelala liverpoolska merseybeatniška zasedba Gerry and the Pacemakers. Skupina, izredno podobna Beatlesom, je imela že pred tem dve veliki uspešnici, How Do You Do It? in I Like it, a je You'll Never Walk Alone obe presegla. V izredno kratkem času je postala himna liverpoolskih rdečih. Pa ne samo njih, podobno kot v Liverpoolu pred tekmami pojejo himno navijači škotskega Celtica, posvojili pa so jo tudi nizozemski Feyenoord, FC Twente, nemški Borussia Dortmund, FSV Mainz 05, 1. FC Kaiserslautern, Borussia Mönchengladbach, belgijski Club Brugge, japonski FC Tokio…, če naštejemo samo nogometne klube.
Cant del Barça, v prevodu Barça poje, je uradna himna FC Barcelone. Naročili so jo v počastitev 75-letnice kluba. Besedilo sta napisala Jaume Picas in Josep Maria Espinàs (… ni važno, od kod, s severa ali juga, vsi smo združeni pod rdeče-modro zastavo…), muziko je podal Manuel Valls. Prvič so jo zapeli in zaigrali 27. novembra 1974, ko sta se na stadionu Camp Nou srečala FC Barcelona in reprezentanca Vzhodne Nemčije. Zbor je štel kar 3500 pevcev. Himna ima v zadnjih letih tudi katalonsko politično noto.
Šestega februarja 1958 so se nogometaši Manchester Uniteda z novinarji in nekaj navijači vračali iz Beograda, kjer so igrali s Crveno zvezdo. Na letališču v Münchnu so dolivali gorivo, potem pa jim dvakrat ni uspelo vzleteti, tretjič so vzleteli, pa so takoj zatem strmoglavili. Umrlo je 22 ljudi in od tistih časov pojejo navijači Manchester Uniteda You'll Never Die: United's flag is deepest red, it shrouded all our Munich dead. S tem hočejo tudi povedati, da je United mnogo več kot zgolj Rooney ali lastnika Glazerja.
Zvezda z juga pojejo navijači največjega bavarskega in največjega nemškega kluba. Himno je leta 1989 napisal Willy Astor, nemški glasbenik, komponist in kabaretist (in bivši orodjar pri podjetju BMW). In kaj pravi besedilo? Navdušeno je nad prvaki: Bayern, zvezda z juga, ne bo nikoli padla, ker bomo v dobrem in slabem stali skupaj. Bayern, nemški prvak, to je moj klub, tako je vedno bilo in vedno bo. Simpatično, ni kaj. Sicer pa si 61-kratni nemški prvaki, petkrat so bili tudi prvaki Evrope, ne zaslužijo nič manj.
Aktualni klub slovenskega reprezentanta Bojana Jokića ima eno najbolj legendarnih himen na Otoku. V originalu gre sicer za staro ameriško duhovno pesem He's Got the Whole World in His Hands (1927), ki so jo v klubu predelali leta 1978 v sodelovanju z ansamblom Paper Lace (pred tem so peli Billy Don't Be A Hero in The Night Chicago Died). Pesem je ostala, za lokalne Paper Lace pa je bil to sploh zadnji glasbeni izdelek. Mimogrede, v Angliji so osvojili 24. mesto, na Nizozemskem so šli med deset.
Hala Madrid pomeni toliko kot Naprej, Madrid, v besedilu skladbe pa navijači med drugim skupaj zapojejo: Tvojo majico nosim ob srcu, dnevi, ko igra Real, so vse, kar sem. Veliko ljubezni za najtrofejnejši klub na svetu. Real iz Madrida ima namreč kar 32 španskih naslovov in deset evropskih titul. Himna, ki je bila prvič posneta leta 1952, je nastala na vlaku iz Aranjueza v Madrid. Sodelovali so glasbenik in skladatelj Luis Cisneros Galiane, Marine Garcia, Amora Farina in Antonio Villena Sanchez.
Avtorja Kornelije Kovač (glasba) in Slobodan Novaković (besedilo) naj bi skladbo za črno-bele iz Beograda napisala leta 1975, potem pa je počasi postala najbolj popularna jugoslovanska navijaška skladba. Besedilo pove vse o veliki ljubezni Grobarjev do svojega kluba: Volim Partizan crno bele boje, volim Partizan kao oči svoje, radi zapojo, ali po naše, Partizana imajo radi kot svoje oči. In jasno, da ga imajo radi, saj je v zadnjem času, vsaj pri nogometu, veliko boljši od svojih večnih mestnih rivalov Crvene zvezde.
Richard Rogers in Lorenz Hart sta že leta 1935 napisala simpatično balado o modrem (otožnem) mesecu, ki je skozi desetletja doživela kup priredb in se večkrat znašla na vrhu lestvic. Elvis Presley, Mavericksi, Bob Dylan, Cybill Shepherd, Rod Stewart, Cowboy Junkies, Billy Eckstine… Verzijo, ki so si jo zamislili v Manchestru ob predstavitvi nove opreme v sezoni 2011/12, so julija 2011 zapeli Beady Eye (nasledniki The Oasis) iz Londona. Gre seveda za rokersko priredbo, ki aludira na modre klubske barve.
Še posebej odtrgana navijaška pesem je delo takrat 57-letne nizozemske folk pevke Tante Leen. Ta je leta 1969 posnela skladbo, ki ima nekaj zveze z našo narodnozabavno glasbo, nekaj pa s kako pivsko koračnico, ki jo ob pevki poje oziroma skandira še skupina simpatičnih navijačev (pevski zbor GETEA). Pevka pa se je odločila pesem posneti v čast svojemu najljubšemu klubu. Ajax iz Amsterdama ima, mimogrede, kar 33 naslovov nizozemskega prvaka, štirikrat pa so bili tudi najboljši v Evropi, jasno v časih Johana Crujiffa.
Pri Leedsu so poznali že boljše čase in iz tistih časov je tudi omenjena himna. Posneli so jo namreč leta 1972, ko so se prebili v finale pokala FA. Postavili so jo sicer na drugo stran male plošče – na prvi je bila himna Leeds United, a se je Marching Together bolje prijela. Plošča je na angleški lestvici ostala kar tri mesece, najboljša je bila na desetem mestu. Podobno je bilo ob izidu predelane verzije leta 2010. Po običaju navijači koračnico pojejo na domačih tekmah ob začetku drugega polčasa.
