Drugačnost, ki to ni, je danes drugačnost evropskih muslimanov. Evropa se je razdelila na nas in njih, pri čemer so oni za nas enako drugačni ne glede na to, ali svojo vero sploh prakticirajo, kateri ločnici islama pripadajo in ali so v Evropo pribežali pred islamsko revolucijo v Iranu, pred socialno stisko v Alžiriji, pred stradanjem v Sudanu ali pred talibani. Ali pa morda živijo v Evropi že stoletja.
A kadarkoli si nekdo drzne izreči ali zapisati misel, da so muslimani Judje sodobne Evrope in da je islamofobija novi antisemitizem, vsi ogorčeni poskočijo. Nihče seveda ne želi biti oklican za fašista in zato predrzneža običajno spomnijo, da Judje pred drugo svetovno vojno niso množično pribežali v Evropo in ji odkrito grozili z judeizacijo, da niso spolno nadlegovali žensk na železniških postajah, predvsem pa se niso v imenu svoje vere razstreljevali na evropskih letališčih in pobijali karikaturistov. Judje so nekoč le bili, potem pa jih ni več bilo, vam pojasnijo, preden zmagoslavno zaključijo, da je sovražnost do Judov iz tridesetih let prejšnjega stoletja povsem drugačna od današnjega strahu pred muslimani.
Evropa namreč vztrajno govori o svojem strahu, ki se ji zdi povsem legitimen in opravičljiv; Evropa svoj strah pred islamskim terorizmom in pred islamizacijo rada prizna; Evropa bere literarne utopije Michela Houellebecqa in Boualema Sansala, ki ji hvaležno pomagajo zamisliti si prav takšno prihodnost, pred katero trepeta; Evropa v strahu voli tiste, ki ji obljubljajo varnost in ohranitev njenih krščanskih temeljev; Evropa sama sebe prepričuje, da je v vojni; Evropa se je razglasila za žrtev, žrtev islamskega radikalizma, žrtev begunske krize, žrtev trka civilizacij.
Takšna prestrašena Evropa pa si noče priznati, da so milijoni evropskih muslimanov hkrati žrtve njenega naraščajočega strahu. Noče si priznati, da je iz milijonov državljanov Evropske unije ustvarila sokrivce za to, da njihovi evropski sodržavljani živijo v strahu, sokrivce za nastanek Islamske države, sokrivce za Pariz in za Bruselj, sokrivce za begunsko krizo, sokrivce za ogroženost temeljnih evropskih vrednot.
Evropa si noče priznati, da je milijone svojih državljanov izpostavila sumničavim pogledom na svojih ulicah, pretirani pozornosti svojih varnostnih organov, vsesplošni zadržanosti in celo izogibanju, da jih je potisnila v položaj, ko morajo neprestano dokazovati, da oni niso takšni, kot ljudje mislijo, da so, da niso nasilni, da niso radikalni, da niso nikomur nevarni, da so takšni kot drugi in da bi tudi oni radi le pošteno služili svoj denar, prišli po službi domov, pogledali dobro nadaljevanko, ob vikendih peljali otroke v živalski vrt, poleti šli za nekaj tednov na morje. Evropski muslimani nas morajo vsakodnevno prepričevati, tako kot prepričuje fant dekle v romanu Brezusodnost, da bi, če bi nas nekoč zamenjali v porodnišnici, bili mi danes teroristi, oni pa bi na nas kazali s pravičniškim prstom.
Strah ponovno spreminja, razgrajuje Evropo. Ta čudežna mešanica kultur, za katero se je še pred kratkim zdelo, da je z Evropsko unijo odkrila čudežno zdravilo za lastna protislovja, se znova izgublja v trkih nasršenih nacionalizmov. Evropa je, zdi se, pokleknila pred vstajenjem nacionalnih interesov, ki ga je prinesla finančna in za njo še begunska kriza, pokleknila pred brexiti in orbani, pred svojo podzavestno neevropskostjo.
V romanu Zgodba o ljubezni in temnini izraelski pisatelj Amos Oz med popisovanjem zapletenih poti, po katerih so se njegovi predniki pred antisemitizmom selili po Evropi, da bi jo naposled bili prisiljeni zapustiti in se naseliti v Izraelu, razmišlja tudi o tem, da so bili Judje edini resnični Evropejci; edini, katerih evropskost ni bila zamejena z ozkimi, nacionalnimi mejami; edini, ki so vso evropsko kulturo razumeli kot svojo, brali Dostojevskega in poslušali Chopina. Zato so bili, piše Oz, vezno tkivo Evrope, a kljub temu, ali pa ravno zato, prepoznani kot tujek, kot nekaj drugačnega. In ko je Evropa pregnala Jude, je ostala brez Evropejcev, se dokončno pogreznila sama vase, v svoje nepredušne nacionalizme.
Tak tujek so v sodobni Evropi za mnoge muslimani. Zgolj zavoljo njihove vere jim odrekajo njihovo evropejstvo, jih podijo iz Evrope, kakor so nekoč podili Jude. In podijo jih ljudje, ki so iz dneva v dan manj Evropejci, ljudje, ki bi radi na svojih nacionalnih mejah dvignili zidove in se zaprli pred svetom. Se zaprli pred Evropo.
