Saj ni čudno, da so še policisti zamenjali Martina Michela Mimouna za navijača in ga poškropili s solzivcem, ko jim ga je uspelo ujeti. Z avtkom je namreč skupaj z evforičnimi navijači Olimpije dirjal po zelenici v Velenju. Nepopisno, pristno, iskreno in veliko pomešano zeleno-belo slavje tistih, ki so ne glede na vse verjeli, da bo Ljubljana po 21 letih znova osvojila naslov državnih prvakov. In da bo Olimpija tam, kot je napovedal kapetan Darijan Matić, morda še pet let.
»Naj zdaj v Mariboru vidijo, kako je gledati tekmeca, kako slavi. Vijolice ne cvetijo več spomladi, tako je mogoče bilo prej, pa se nočem naslajati,« je kipelo iz Nejca Vidmarja, ki je samo pokimal na novinarske besede, da je »zdaj vse ozelenelo«. Nato pa šel med zadnjimi na avtobus. V Ljubljano, na največjo ljubljansko nogometno zabavo. V soboto je sledil after party, Dejan Kelhar je upal, da bo prvake prišlo pozdravit v Stožice vsaj deset tisoč ljudi: »Želim si, da Ljubljančani potrdijo, da res stojijo za nogometom.« Kot so stali s soigralci na strehi avtobusne postaje na Slovenski ulici na najdaljšo soboto po najdaljšem čakanju.
Vsega je bilo praktično konec, potem pa 93. minuta
Obračun v Velenju je bil takšen, kakršni tovrstni obračuni za naslov tudi so, ko eni ekipi šteje vse in še več, drugi pa gre za čast in ponos. Zagnano trmasta Olimpija je skušala z napadom v naletih nekako streti žilavo zobati Rudar. Nak. Knapi so še pogumneje kot v Ljudskem vrtu strnili vrste, Leon Črnčič pa je imel na nogi vodstvo, ki bi samo potrdilo, da sta se Maribor in Olimpija v paketu letos namučila in tudi opekla z nekaterimi tekmeci (Domžale, Zavrč, Celje). Razen priložnosti Blessinga Elekeja ni Olimpija skupaj spravila nič nevarne(jše)ga, zato je v drugi polčas šla na juriš, na glavo, skoraj preveč silovito. A je vztrajala do samega konca, ko je Nejc Kajtazović ocenil, da je izključeni David Kašnik usodno povlekel Juliusa Wobaya za enajstmetrovko. Da je šele naknadno spoznal težo svoje odločitve (Wobay naj bi bil povrhu v prepovedanem položaju), je kranjski sodnik pokazal, ko se je izgubljeno umikal razjarjenim Velenjčanom. »Pišite, kakšna kraja, pišite!« so moledovali domači navijači.
Vsega je bilo praktično že konec, 93. minuta, potem pa to. »Morda se je kdaj prej kaj takega zgodilo nam, verjetno smo si pa zmago le zaslužili,« je ocenil Rodolfo Vanoli in s tem namignil, da je bila Olimpija oškodovana za gol, ko je žoga bojda s celim obsegom prečkala črto. A to ni bilo več pomembno. Konec. Prvaki. »Še pred tremi, štirimi tekmami je bila slačilnica zelo razočarana,« je zmago podkrepil italijanski trener, ki ima zdaj v letu dni v slovenskem nogometu pokalno in superpokalno lovoriko s Koprom ter državni naslov z Olimpijo. Ponavljal je, nenehno, da sta si slednje zaslužila tako glavno mesto kot predsednik kluba. »Spomnite se, ko so mi ob prihodu ponudili šal Olimpije in sem rekel, da si ga bom nadel, ko bomo prvaki. Zdaj ga imam!« je zabingljal z zeleno-belim šalom.
Odločil Mariborčan, ki je prišel v Ljubljano osvajat lovorike
Da ga je Vanoli sploh lahko imel, je moral Rok Kronaveter pospraviti enajstmetrovko v mrežo. Matić mu ne bi zameril, če bi zgrešil, ker je to bil trenutek, ko je sezona Olimpije kulminirala. Pa saj, David Čretnik, ki je zamenjal v sredo nezanesljivega Mateja Radana, je krenil v pravo smer. »Mogoče zato, ker sem vse (štiri) letos streljal v isti kot,« se je nasmejal Mariborčan. Nikoli ni pomislil, da bo kdaj kot Mariborčan zabil gol, ki bo v Ljubljano vrnil tako želeni naslov na račun Maribora: »Vesel sem, ne glede na to, da sem Mariborčan. V Olimpijo sem prišel osvajat lovorike.«
Zdaj je na lestvici strelcev, na kateri je tudi Jean-Philippe Mendy ujel Andraža Šporarja, ki so mu solze tekle prek spleta, a se Kronaveter ne obremenjuje s tem, kdo bo prvi. »Vse te gole bi takoj zamenjal za naslov,« je povedal odkritosrčni nogometaš, ki je po derbiju ošvrknil taktiko Vanolija, toda zamer ni bilo. Pozabljeno. Tokrat enako odkrito ni skrival, da ponudbe drugih klubov že so, a bi rad ostal v Olimpiji (da ima ustni dogovor, a čaka na pogovore, je omenil tudi Miroslav Radović), obenem pa odgovoril, da bi si vpoklic v reprezentanco s takimi igrami zaslužil, čeprav ne verjame v poklic. Poleg Šporarja in Mihe Zajca je med tremi nominiranci za igralca prvenstva. In njegov Maribor, kako bo reagiral? »Več ali manj njihov problem, je pa dobro, da imamo zdaj dva močna kluba.«
Ko je Kronaveter zabil za zmago in naslov, je Matić jokal kot otrok: »Krona? Frajer je. Legenda!« Ker se je kapetan spomnil, kako je še kot otrok začel šteti leta. Teh... Enaindvajset. Nakopičilo se je. »S pametnim pristopom smo lahko na vrhu tudi pet let,« je pogledal v prihodnost, a vseeno prizemljen. Po sedmih krogih je sicer celo verjel, da Olimpija letos sploh ne bo izgubila, a potem se je začelo dogajati. »Tiste stvari 'mimo' nogometa, a prav to nas je povezalo, vse od predsednika do nas na igrišču. Kot kapetan sem stopil v ospredje predvsem, ko ni šlo vse po načrtih v tej najbolj turbulentni sezoni. Sem igral v klubih, kjer plače niso bile redne, pa ni bilo tako turbulentno. Ponosen sem, da sem kapetan teh fantov.«
Pritisk večji kot v Beogradu
Na atletski stezi in v slačilnicah je bilo pobirati izjave praktično predstava. Navijači, pomešani med igralce, so dodajali bolj ali manj lucidne dovtipe. »Iskreno vam lahko povem, pa sem igral na Balkanu, da je bil letošnji pritisk večji kot v Beogradu,« je pojasnil Dejan Kelhar, ki je v legionarski karieri osvojil naslov s Crveno zvezdo. »Če ne bi že v prvem letu bil prvak z Olimpijo, bi bil osebno razočaran. Ko sem prišel po derbiju domov, mi je žena rekla, da ne gremo na dopust, če bomo drugi.« Enako presenečen je bil, da je bil Milan Mandarić okrog tudi takrat, ko bi vsi razumeli, če bi imel druge opravke. In predsednik? Odzval se je praktično vsakemu navijaču, ki ga je poprosil za selfi. In bilo jih je malo morje. Ko se je odpeljal v avtu, so navijači kričali okrog avta, navdušeni, prevzeti, delirijski.
»Penal? To je nogomet, ampak mislim, da smo si zaslužili zmago!« je ocenil Mandarić. Ne samo Ljubljana, zdaj tudi sam pričakuje, da bo Olimpija čvrstejša. Še vedno prepričano upa, da se bo publika vrnila v večjem številu v Stožice.
Z nikomer pa niso ljubljanski navijači proslavljali bolj kot z Vidmarjem, ki je še par let nazaj sam navijal z njimi. Obležal je, čustva so ga preplavila, celo noč pred tekmo je imel potne roke. »Ne vem, zakaj bi skrival čustva, ne morem. Na igrišču sem navijač, morda mi včasih to ne gre na roko, ker do Olimpije toliko več čutim. Ko se bom gledal, kako sem slavil, bom najbrž smešen, haha.«
