Iz zvočnikov je odmevala glasba, v eni od hiš se je kuhala kava, pod streho na dvorišču so pripravljali mesne dobrote, medtem ko so se dekleta in fantje potili na nogometnem igrišču. Nekaj deset metrov stran na vrhu majhnega klanca je potekal boj za vsako žogo in slišati je bilo veselje ob vsakem golu, po koncu tekem pa stisk rok in debate o tem, kaj vse je šlo prav in kaj narobe. Strasti nogometne žoge so se prejšnji četrtek predali v Vzgojnem zavodu Planina, kjer se je na turnirju pomerilo osem ekip.
Luki je uspelo
Bolj od rezultata je bilo pomembno, da so se otroci in mladostniki, ki obiskujejo zavod, družili in zabavali s člani ekip iz drugih ustanov in skupin, kot so postojnska policija, logaški vzgojni zavod, srednja šola Vena Pilona iz Ajdovščine, postojnski šolski center, Kralji ulice ter srednja gozdarska in lesarska šola iz Postojne, ki so imeli ekipi deklet in fantov. »Organiziramo veliko športnih in kulturnih dogodkov, pri čemur smo zelo povezani z lokalno skupnostjo. Za naše otroke in mladostnike je pomembno, da so v stiku z ljudmi zunaj zavoda,« je povedal Luka Vukovič, trener športne vzgoje v Vzgojnem zavodu Planina in organizator nogometnega turnirja.
Eden tistih, ki je v rumenem dresu Vzgojnega zavoda Planina z navdušenjem tekal za žogo, podajal soigralcem in streljal na gol, je bil 19-letni Luka Kličič. Nič čudnega, kajti nogomet mu je zelo pri srcu, devet let ga je treniral v Jevnici, dve leti pri Olimpiji. »Vsako leto sodelujem na turnirju, sicer pa občudujem Cristiana Ronalda in madridski Real. In navijam za Olimpijo, v soboto grem na tekmo,« je dejal. Luka ni spreten le z žogo, ampak zna marsikaj narediti tudi z rokami. Končuje namreč nižje poklicno izobraževanje za obdelovalca lesa (v Planini imajo še program za pomočnika v biotehnični oskrbi in pomočnika v tehnoloških procesih). Kot je povedala ena od vzgojiteljic, je bil Luka Kličič eden prvih dijakov, ki je letnik končal tako, da je bil večinoma doma, v zavod pa je prišel le na izpite in tudi vse opravil. Prihodnji mesec bo zaključil šolanje, nato bo delal v lesarskem podjetju na Vrhniki.
»V Planini sem bil tri leta in v tem času veliko napredoval glede vedenjskih vzorcev. Ko sem prišel sem, je bilo vse skupaj mučno. Bila so namreč določena pravila, ki se jih nisem rad držal. Potem sem se s tem sprijaznil in zdaj to ni več težava. Umiril sem se, ne delam več neumnosti,« je pojasnil in dodal, da je pred pol leta razmišljal, da bi zavod zapustil, a da so ga o nasprotnem prepričali vzgojitelji. »Poslušal sem jih. To je bila dobra odločitev.« Od Planine se zdaj počasi poslavlja. Jo bo pogrešal? »Ne. Tri leta je bilo dovolj. Zdaj je na vrsti služba, imam pa tudi že družino. Poleg tega bi rad našel klub, v katerem bi spet treniral nogomet.«
Povpraševanje po mestih v zavodu se povečuje
Luka Kličič je eden 35 otrok in mladostnikov, ki bivajo na Planini ter obiskujejo osnovno in srednjo šolo. »Glede na normative in standarde za oblikovanje vzgojnih skupin smo zasedeni 150-odstotno. V lanskem letu smo zavrnili 15 do 20 vlog za sprejem,« je povedala ravnateljica, dr. Leonida Zalokar. Na mizi je imela ravno pogodbo o najemu hiše, v kateri bo lahko bivalo še šest otrok in mladostnikov. Nato je poleg pogodbe postavila svoj doktorat, evalvacijo desetletnega obdobja v zavodu, v kateri je med drugim ugotovila, da je po tem, ko zapustijo zavod, več kot 70 odstotkov mladostnikov uspešnih. »To pomeni odsotnost kaznivih dejanj, drog in podobnega.«
Na to pot jih skušajo usmeriti z negovanjem odnosov in dajanjem zgledov. »Ustvarijo se osebnostne strukture, naučijo se pristnih odnosov. Kar je pa zelo odvisno od tega, v kakšnem položaju so bili otroci in mladostniki prej. Delamo tudi z njihovimi družinami, skrbniki oziroma ljudmi zunaj zavoda. Kajti bistveno je, kako bodo funkcionirali, ko zapustijo zavod. Mi jim dajemo zgled in prek odnosov občutek sprejetosti, sposobnosti,« je pojasnila vzgojiteljica Urška Benčič in poudarila, da jih želijo spodbuditi, da bi se naučili samostojnosti. Kot se je to uspelo Luku Kličiču.
