Tresoči se roki je počasi dvignila k obrazu, po katerem je pricurljala solza, ko je naša daleč najuspešnejša padalka vseh časov Irena Avbelj v sodni dvorani po petih letih od tragedije, v kateri bi lahko izgubila življenje, a je preživela in izgubila padalstvo, ponovno ugledala prav tisto padalo, ki je bilo tistega nenormalno vročega avgustovskega dne leta 2011 v Kikindi usodno. Zakaj v sodni dvorani? Ker je na delovnem in socialnem sodišču potekala druga obravnava, v kateri Irena Avbelj toži svojega nekdanjega delodajalca – ministrstvo za obrambo. In sicer za odškodnino, ker je »v službi domovine« na ukaz generalštaba in kot poveljnica Slovenske vojske zastopala Slovenijo na evropskem padalskem prvenstvu. Pri njenem 11.093. skoku kariere se je, kot dokazuje na sodišču, brez lastne krivde poškodovala tako hudo, da je za njo 18 operacij (nekaj jih še čaka), leta muk in počasnega okrevanja, invalidska upokojitev, opustitev padalstva, da psihičnih muk niti ne omenjamo.
Država neomajna
Odškodnina je visoka. Avbljeva zahteva 160.000 evrov, zahtevek je zaradi obresti iz dneva v dan višji. Prepričana je namreč, da je do poškodbe prišlo med službenim časom. Država o odškodnini noče niti slišati, zato bo o vsem skupaj odločal sodni senat, ki ga na prej omenjenem delovnem sodišču v Ljubljani vodi Dušan Medved. Na prvi obravnavi so se eno uro skušali pogoditi. Državno pravobranilstvo je bilo nepopustljivo tudi na drugi obravnavi, pa čeprav je po prvi sodnik Medved dejal, da zdaj vse skupaj lahko traja eno leto ali več (vmes bodo tekle obresti), že zdaj pa da sluti, kakšen bo izplen.
In tako zdaj teče proces, ki se je z zelo plastičnim in nazornim prikazom, kako je 24. avgusta potekal usodni polet Avbljeve, pravzaprav šele začel. Konstruktor padala Stane Kranjc iz Škofje Loke je na željo in prošnjo sodnika Medveda v sodno dvorano v vlogi sodnega izvedenca prinesel prav tisto padalo, s katerim je Avbljeva takrat skočila. Seveda so športnico premagala čustva, že ko ga je začel odpirati in ga je razgrnil prek celotne dvorane. Poznejši prizori so bili ob dejstvu, da se je vse skupaj dogajalo v sodni dvorani, še bolj nenavadni. Avbljeva je namreč nadela padalo, Kranjc in odvetnik Avbljeve Primož Krapenc pa sta vsak na svoji strani dvignila vrvice, kot da bi Avbljeva letela po zraku in ne sedela v sodni dvorani. Ko si je obrisala še zadnjo solzo z obraza in ko je začela pripovedovati, je bila vidno boljše volje.
Vse je teklo normalno, dokler…
»Po činu sem bila stotnica, po funkciji poveljnica šolskega padalskega centra. Julija 2011 sem dobila ukaz o udeležbi na evropskem prvenstvu. Tam sem bila namestnica vodje reprezentance, vodja tekmovanja in tekmovalka. 28. avgusta je dan potekal normalno. Padalo je bilo zloženo že dva dni prej, ko sem opravila prvo serijo skokov. Dan prej sem tekmovala v skokih na cilj, tistega dne je šlo za figurativne skoke. Bilo je peklensko vroče, temperature so bile višje od 38 stopinj. Naporno je bilo. Poleteli smo in bila sem prva na vrsti. Šli smo na 2200 metrov nadmorske višine. Na znak pilota sem skočila in izvedla tekmovalni figurativni skok. Potem sem odprla padalo in vse je bilo v redu. Deblokirala sem komandne vrvice, blokirala vrvice drsnika,« je pripovedovala Avbljeva in vse tudi nazorno prikazala na padalu. In ob tem pripomnila ključni dve stvari, za kateri se verjetno sploh ni zavedala, da sta lahko za proces še kako pomembni. »Prijela sem za zanki krmilnih vrvic. No, tiste so bile zelene, te so rumene. Ja, pa tudi te vrvice tukaj so čisto nove, moje so bile obrabljene.« Kako je to mogoče, če gre za isto padalo, ki ga je Avbljeva nazadnje uporabljala prav tistega dne in je do sojenja čakalo v skladišču ministrstva za obrambo? Na ta odgovor bo treba še počakati.
Iz noge je pogledala kost
Avbljevo ta sprememba ni zmedla. »Približevala sem se mestu pristanka. Naredila sem zadnji zavoj in pri tem povečala hitrost. Roki sem dvignila takole. Nad sabo. Krmilni ročki sem imela ves čas v rokah. Ob zmanjšanju vpadnega kota se je zmanjšala tudi hitrost in takrat, kaki dve sekundi pred pristankom, je treba potegniti za obe ročki hkrati. Potegnila sem in ni šlo. Nekaj se je tam zgoraj moralo zatakniti. Nisem mogla pogledati gor. To bi bilo tako, kot če bi Peter Prevc tik pred pristankom po poletu na velikanki gor pogledal. Ne bi šlo. Ni bilo časa. Od takrat sem se le še reševala. Hitrost je bila visoka. Od 70 do 80 kilometrov na uro se mi je približevala zemlja. Potisnila sem levo nogo naprej, da ne bi pristala na obe, ker bi potem prišlo do notranjih poškodb in bi umrla. Ob udarcu v tla me je odbilo gor in naprej. Takrat sem se spomnila, kako so nas na fakulteti za šport učili padca prek rame. Ravno tak padec sem skušala izpeljati. Potem sem se skotalila in obležala. Iz noge mi je pogledala kost,« je še zmogla Avbljeva, ko so jo spet preplavila močna čustva. A je nadaljevala. »Moja prva misel je bila – nikoli več ne bom skočila. K meni je prišel trener in rekla sem mu, da nisem mogla 'zabremzati'.«
Pripovedi je sledilo še nekaj pojasnil sodnega izvedenca in konstruktorja padal Staneta Kranjca, ki je na vprašanje pravobranilke dejal, da bi se sicer lahko zgodilo, da bi ob potegu za krmilni ročki potegnila pomotoma še vrvici drsnika, kar bi pomenilo, da ne bi mogla povleči krmilnih, a je takoj dodal, da je to skoraj neverjetno in da za kaj takega še nikoli ni slišal.
Sojenje se bo jeseni nadaljevalo z zaslišanjem trenerja in dveh uslužbencev Slovenske vojske, pozneje pa naj bi sodnik imenoval tudi izvedenca medicinske in finančne stroke.
