Histerične reakcije finančnih trgov so razumljive, z njimi nekateri dobro zaslužijo, drugi pa izgubijo. Gibanja na finančnih trgih se bodo hitro vrnila v običajne okvire igralništva, propad kakšne svetovne igralnice, kot je na primer londonski City, pa bo tako evropskemu kot britanskemu gospodarstvu dolgoročno bolj koristil kot škodoval. Za umiritev politične histerije bo treba več časa in razumnosti. Žal je po prvih reakcijah užaljenih evropskih »državnikov« sodeč več razumnosti težko pričakovati. Njihovo užaljenost morda še najbolje kaže izjava predsednika evropskega parlamenta, da so Britanci prekršili pravila, filozofija EU pa ni, da množica odloča o njeni usodi. Če je izjava resnična, posredno tudi ona kaže, zakaj je »manj Evrope« boljše od »več Evrope«.
Po odločitvi Britancev smo hitro našli novo krilatico; zdaj se bomo šli »boljšo Evropo«. Kaj bo to, ne vemo, najbrž pa bo zagotavljala, da bo manjša EU imela še več »državnikov« in uradnikov ter še več in še manj razumljive predpise, kot jih je imela večja. Sicer pa pravijo, da je bilo britansko ministrstvo za kolonije največje, ko Velika Britanija ni več imela kolonij.
A odgovoriti je treba predvsem na vprašanje, zakaj je »manj Evrope« boljše od »več Evrope«. Razlogov za to ne gre iskati pri evroskeptikih in »evroskeptikih«, ampak kar v stopnjah bolj ali manj vsiljene gospodarske in politične integracije ter njene neusklajenosti z gospodarsko in politično stvarnostjo. Ta se z »več Evrope« povečuje, s tem pa se povečuje tudi nezadovoljstvo z njenim delovanjem in zmanjšuje njena trdnost. Kako daleč so cilji evropskih uradnikov in »državnikov« od stvarnosti, morda najbolje kažejo strategije, kako škodljivo je vsiljevanje enakih pravil različnim članicam, pa kaže delovanje »unij« EU: denarne, fiskalne in bančne. Zato »je vseeno«, ali bi Velika Britanija odšla ali ostala; EU je in ostaja zgrajena na ideoloških konstrukcijah realnosti.
Strategije
Začnimo s strategijami; z dvema lizbonskima ter z njunim nadaljevanjem »Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast«. Z njo naj bi EU »nadgradila« obe lizbonski strategiji; originalno iz leta 2000 in »prenovljeno« »Partnerstvo za rast in delovna mesta – nov začetek lizbonske strategije« iz leta 2005. Prva naj bi do 2010 iz EU ustvarila družbo znanja in najbolj učinkovito svetovno gospodarstvo, druga naj bi zagotovila gospodarsko rast in zaposlenost. Prva se je končala z oddaljevanjem od razglašenih ciljev, ki ga sredi obdobja trajanja strategije ni bilo mogoče spregledati, druga, ki naj bi »prenovila« prvo, pa s svetovno gospodarsko krizo.
Strategiji nista povzročili krize, a obe sta podpirali in širili ideologijo, ki je ustvarjala gospodarska in socialna neravnotežja; ta pa so se morala prej ko slej končati, kot so se. Obe sta izhajali iz ekonomike ponudbe, njun »znanstveni« temelj je bila produkcijska funkcija; gospodarsko rast naj bi zagotavljali skupna faktorska produktivnost, večja prožnost trga dela in »poglabljanje« trga kapitala. Povečevanje »prožnosti« trga dela je vodilo v zaostajanje in celo realno zniževanje plač ter v vse večjo brezposelnost in socialno neenakost, »poglabljanje« trga kapitala pa v hazardiranje in ustvarjanje virtualnega bogastva. Osnovna napaka obeh strategij je bilo popolno zanemarjanje agregatnega povpraševanja, in to v času, ko ne gospodarimo zaradi pomanjkanja dobrin, ampak zaradi pomanjkanja dela.
Polom obeh strategij je bruseljske planerje nekoliko streznil. Tako Evropa 2020 nekdanji temelj gospodarskega uspeha – globalizacijo uvršča med dolgoročne težave EU, skupaj s pritiski na naravne vire in s staranjem prebivalstva. Vsaj tu ima prav. Misel, da bo EU na globalnem trgu s svojo »na znanju temelječo družbo« lahko konkurirala socialno mnogo bolj brezobzirnim družbam, je bila že v prvi lizbonski strategiji vnaprej obsojena na polom; znanje je namreč še bolj globalno in mobilno kot kapital, na Kitajskem ga je več kot v Evropi. Možnost, da EU tudi od »kitajcev« zahteva »pravičnejšo« trgovino oziroma konkurenco z upoštevanjem vsaj minimalnih socialnih norm in pravic delavcev, pa je EU zaradi pohlepa njenih multinacionalk in svoje kratkovidnosti zamudila; s selitvijo proizvodnje je uničila evropsko industrijo.
A tudi Evropa 2020 je dokument, katerega uporabna vrednost je približno tolikšna, kot je bila »dodana« vrednost predhodnega: prinaša za politične govore uporabno retoriko. Ta strategija je še najbolj podobna kakšnemu predvolilnemu programu z veliko obljubami in še več na novo izumljenimi krilaticami, kot so »pametna, trajnostna in vključujoča rast« ali »Evropa se mora zganiti« in »Evropi lahko uspe«. Če bi zadoščala v njej zbrana retorika, bi bila verjetnost izpolnitve ciljev visoka, ker pa ne zadošča, je oziroma bo EU nanjo hitro »pozabila«. Tako kot je na prejšnji dve.
Unije
Pojdimo še k bolj usodnemu uničevanju EU, to je k njenim unijam: denarni, fiskalni in bančni.
Denarna. Evro je do finančne in grške krize veljal za najimenitnejši dokaz uspešne integracije EU. A že leta 1998 je bilo jasno (»Tolar in evro«, Gospodarska Gibanja, februar 1998), da gre za političen projekt brez trdnih ekonomskih temeljev in da bo zato prej ko slej zabredel v težave, saj se bodo z izgubo tečajnih politik na področju, ki ni optimalno denarno področje, gospodarske in socialne razlike med posameznimi deli povečale, in ne zmanjšale. To bo ustvarjalo napetosti in posebno nam že iz Jugoslavije znane obtožbe o vsesplošnem »izkoriščanju«. A takrat in tudi mnogo kasneje, leta 2007, ko smo sami dobili evro, celo pomanjkanje navdušenja zanj ni bilo spodobno, še manj spodobno je bilo dvomiti o njegovi večnosti. Postal je simbol, nekakšno bratstvo in enotnost; izstop ali izključitev posamezne članice sploh nista bila predvidena in še manj urejena, v evrsko območje pa so že na samem začetku sprejemali države, ki niso izpolnjevale sicer precej nesmiselnih kriterijev Pakta stabilnosti (Italija, Belgija).
Ker pa evrsko območje še dolgo ali pa nikdar ne bo to, kar ekonomisti imenujemo optimalno denarno področje, na katerem je uporaba enega denarja koristna, je bilo že ob nastanku evra očitno, da bodo gospodarski, socialni in politični stroški z evrom v slabih časih večji od njegovih koristi. Ko so slabi časi prišli, se je evro, do krize simbol uspešnosti, spremenil v grožnjo združevanju; namesto da bi reševal probleme, ga je bilo treba reševati. Vprašanja, ali ga je sploh mogoče rešiti in ali bodo stroški reševanja evra večji od koristi, pa so ostala nespodobna. Prevladalo je prepričanje, da ga je mogoče rešiti s prenosom preostankov fiskalne politike z »republik« na »federacijo«. To nas pripelje do fiskalne unije, kjer je leta 2008 tako kot pri evru leta 1999 manjkal razmislek o ceni in slabostih centralizacije fiskalnih politik članic.
Dvomi o njej so še posebej upravičeni, ker zgodovina in sedanjost delovanja »evropske vlade« ne zagotavljata nič dobrega. Nedavno objavljen članek Velimirja Boleta (Gospodarska Gibanja, april 2016) kaže, da so bile vse ugotovitve evropske komisije o stanju v gospodarstvih članic evrskega območja pred krizo povsem zgrešene, na njih pa so temeljile članicam vsiljene gospodarske politike, in da so tudi ocene za 2016 in 2017 zgrešene.
Fiskalna. Tudi pri ustvarjanju fiskalne unije je bilo že leta 2008 jasno, da je fiskalna unija s proračunom, ki naj bi omogočal prerazdelitve, ki so potrebne za delovanje »federacije«, utopija in da bodo prizadevanja zanjo vodila k razpadanju, ne pa h krepitvi EU. Kriza naj bi pritrdila mnenjem o nevzdržni istočasnosti enotnega denarnega področja in različnih fiskalnih področij, usoda evra naj bi bila zato odvisna od fiskalne prihodnosti tako evrskega območja kot tudi EU. Kakšna bo dejansko nova fiskalna ureditev evrskega območja in EU, se ni vedelo in se še ne ve; govorimo lahko le o bolj ali manj verjetnih alternativah: fiskalni dezintegraciji, fiskalni uniji in fiskalnem paktu.
Po prvi alternativi naj bi fiskalne politike vrnili v izključno pristojnost posameznih članic, te pa bi se odrekle prejemanju in tudi dajanju pomoči pri razreševanju svojih in finančnih problemov drugih članic. Ta pristop odraža prepričanje, da denarna unija lahko deluje, če se članice odrečejo medsebojni finančni pomoči. Pri tem velja vedeti, da članice evrskega območja seveda niso preprečile bankrota Grčije zato, da bi pomagale Grkom, ampak ker so ocenile, ali pa so jih v takšne »ocene« prisilili, da bi bila z bankrotom Grčije nemškim in francoskim bankam, ki so aktivno sodelovale pri njenem, zanje donosnem, zadolževanju, povzročena škoda, višja od stroškov njenega »reševanja«. Posebno če se v reševanje prisili tudi članice, ki z zadolževanjem Grčije niso imele nič opraviti: takšna je tudi Slovenija.
Pri drugi alternativi, to je pri pravi fiskalni uniji, gre za spreminjanje EU v federacijo, kar predpostavlja, da ima centralna oblast lastne in dovolj velike fiskalne prihodke, s katerimi lahko nevtralizira asimetrične udare, ki jih povzroča enotna denarna politika, in ki centralnemu proračunu dajejo vlogo avtomatičnega stabilizatorja. Obseg zdajšnjih prelivanj denarja v blagajno EU prek carin, udeležbe pri DDV in participacije po deležih BDP na prihodkovni strani ter skupne kmetijske politike in različnih kohezijskih skladov na odhodkovni tega ne omogoča. Za oblikovanje fiskalne unije bi bilo treba radikalno povečati proračun EU, uvesti »evropski« davek oziroma zagotoviti participacijo »federacije« pri posameznih davkih članic in sprejeti pravila za uporabo in prelivanje fiskalnih odhodkov. Sistem bi bil podoben tistemu, ki ga imamo za subvencioniranje občin v Sloveniji ali kakršnega uporabljajo za izenačevanje med deželami v Nemčiji.
To bi zahtevalo spremembe oziroma poenotenje zdajšnjih fiskalnih sistemov članic, odločitev o tem, katere davke in kolikšen del teh davkov bi bilo treba prepustiti proračunu EU oziroma pri katerih davkih bi prišlo do delitve davčnih prihodkov med »federacijo« in »regijo«. S tem bi se približali ureditvi, kakršno je imela Jugoslavija, v kateri so bili takrat za prihodek federacije še pomembni prihodki od carin, prihodki od takratnega prometnega davka pa so se delili med federacijo in republiko. Vsaj bogate članice o tem sploh ne razmišljajo.
Še mnogo večje kot na prihodkovni strani proračuna bi bile zadrege na odhodkovni strani, saj bi šlo za določitev pravil, ki celo v nacionalno homogenih državah povzročajo napetosti. Zahteva po enakosti državljanov pri uporabi pobranih davkov na ravni federacije je sicer logična sestavina združevanja, saj dolgoročno le večja dohodkovna homogenost oziroma konvergenca BDP/prebivalca članic zagotavlja stabilnost EU. A za zdaj prava fiskalna unija, ki je tudi transferna, ostaja utopija.
Kar smo dobili, je fiskalni pakt. Po njem se centralizirana denarna in decentralizirana fiskalna politika ne izključujeta, če je slednja koordinirana. Vendar je v praksi to pomenilo, da je fiskalna politika, kakršno imajo najmočnejši, v EU je to Nemčija, samoumevno »prava« in uporabna za vse članice, ne glede na razlike v razvitosti, gospodarskih strukturah in gospodarskih stanjih. Gre torej za vsiljevanje javnofinančne politike drugim članicam, čeprav krize niso povzročili javnofinančni primanjkljaji in dolgovi držav, ampak več desetletij trajajoča prerazdelitev v korist kapitala, podvajanje proizvodnih kapacitet, zagotavljanje povpraševanja s krediti in razcvet finančnih produktov. Poleg tega poenotenje fiskalnih politik samodejno povečuje nihanja gospodarske aktivnosti, ki jih raznolike politike zmanjšujejo. Že zato ne gre verjeti, da bi bila koordinirana fiskalna politika boljša od nekoordinirane.
Na kratko, nesimetričnim udarom denarne unije se s fiskalno koordinacijo pridružijo še nesimetrični udari fiskalnega pakta. Finančna strogost, ukrojena po meri ene države in vsiljena drugim, je v času, ko vsi potrebujejo povečanje povpraševanja, nerazumno početje, zaradi katerega se je kriza poglabljala in podaljševala, kar je še povečalo nezadovoljstvo z EU.
Bančna. A pot k usodno napačni centralizaciji se ne zaustavlja, denarni uniji in fiskalnemu paktu so v krizi dodali še bančno unijo, s katero naj bi centralizirali še kontrolo nad ravnanjem bank; z njo naj bi preprečili novo bančno krizo. A pravila, ki si jih za delovanje bank izmišljajo v Frankfurtu, vsaj zdaj nimajo nikakršnega pomena; namesto z njimi bi se morala ECB ukvarjati z nedelovanjem standardnega in tudi manj standardnega mehanizma denarne politike, ki naj bi delovala prek temeljne obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja. Čeprav so obrestne mere enake nič, depozitne obrestne mere bank pri ECB pa negativne, to ne pripomore k oživljanju kreditov in investicijskega povpraševanja. Tudi tako imenovano kvantitativno sproščanje, povedano po domače: tiskanje denarja, ne pomaga, denar ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v sodobne makroekonomske igralnice, kjer dviga »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.
Istočasno pa ECB ustvarja nov ogromen aparat za uvajanje mehanizmov in ustvarjanje formul, ki naj bi jih rabili v primeru ponovitve dogajanj pred krizo, ki pa jih z neuspešnim kvantitativnim sproščanjem celo sama ustvarja. Novi mehanizmi in formule so za zdaj le birokratski »dosežek«, katerega škodljivost je kot poskusni zajček za prihodnje sanacije bank občutila prav Slovenija. Res je kriva sama, saj je »ukaze« evropske komisije, ki so se nanašali na takrat še prihodnja pravila bančne unije, brez ugovorov sprejela.
Razlogov, zakaj je »manj Evrope« za njeno trdnost boljše kot »več Evrope«, torej ne gre iskati pri »evroskeptikih«, ampak kar v razlikah med ideološkimi konstrukcijami stvarnosti in stvarnostjo ter v gospodarskih in socialnih posledicah gospodarske politike, ki so jo vsilile evropske oblasti.
Tudi »boljša Evropa« bo le še nov kamenček leporečja EU, mnenje, da brez federacije EU ne bo, pa drži. Najbrž je res ne bo, a za zdaj tudi še ni treba razmišljati o zamenjavi evrov v tolarje.
