Sprva sem pomislil na fotografije, s katerimi so nekoč okraševali svoje pisarne nižji partijski uradniki, fotografije, na katerih so se rokovali z Josipom Brozom Titom ali pa sedeli le nekaj vrst za njim na kakšni proslavi in se po naključju znašli na naslovnici časopisa, ter na to, da je današnja Bosna in Hercegovina, vsaj njen muslimanski del, pod neuradnim patronatom Turčije, ki že dolgo ne skriva več svoje želje po reotomanizaciji Balkana in ki je v županjinem mestecu financirala izgradnjo kulturnega centra.
Potem pa sem dojel, da pravzaprav gre za fotografijo, kakršne po navadi vidimo v gostilnah, kamor redno zahajajo filmski in glasbeni zvezdniki. Spomnil sem se znane sarajevske ašćinice, katere lastnik je po stenah ponosno razobesil svoje fotografije z Bonom, Morganom Freemanom, Bradom Pittom in drugimi zvezdniki, ki so zašli k njemu na klepe in sogan dolmo. Konec koncev, sem pomislil, bi tudi župan Komende ali Horjula na steno pisarne z veseljem obesil svojo fotografijo s kanclerko Angelo Merkel, če bi jo imel.
Ampak takšne fotografije župan Komende ali Horjula seveda nima. Kakor tudi ne fotografije z uradnega srečanja z Matteom Renzijem ali Davidom Cameronom, kaj šele da bi lahko v Komendi ali Horjulu naslovnico občinskega glasila opremili s fotografijo, na kateri se njihov župan rokuje z Barackom Obamo. Županja podobno majhne, srednjebosanske občine, ki je svetu znana po tem, da v njej hribom rečejo piramide in jih razkazujejo japonskim turistom, pa se je, vidite, uradno srečala s svojim Barackom in je na to upravičeno ponosna. Pravzaprav je povsem logično, da je navdušena nad predsednikom gromozanske turške države, ki najde čas za srečanje z njo, ki prihaja s skrajnega roba cesarstva, iz kraja, ki je za Istanbul provinca province, od Alaha pozabljena mahala, za katero se ne zmeni niti sarajevski paša Bakir.
Na neki način se, ko zdaj razmišljam o tej fotografiji, v njej razkriva skrivnost Erdoganovega uspeha, ki v resnici ni zelo drugačna od skrivnosti uspeha mnogih sodobnih politikov, ki so demokracijo obrnili sebi in svojim diktatorskim ambicijam v prid. Erdoganova Turčija pač ni Turčija Orhana Pamuka, Nurija Bilge Ceylana ali Semiha Kaplanogluja, ne Istanbul, v katerem se organizirajo spektakularni knjižni sejmi in bienali vizualne umetnosti, ne Atatürkova sekularna država. Erdoganova Turčija je država svojih brezštevilnih zakotij, država tihe večine, za katero je Erdogan simbol preporoda, simbol nove velike Turčije, njene in s tem tudi njihove povrnjene samozavesti. Ta tiha večina verjame, da bo Recep Tayyip Erdogan Turčijo znova naredil mogočno.
Kakor je Rusijo naredil mogočno Vladimir Putin in kakor namerava Združene države narediti mogočne Donald Trump. Pravzaprav bi lahko naštevali in naštevali, pa ne bi našteli vseh junakov, ki so ali pa še bodo vrnili svoje države na pota stare slave. In povsod za njimi cepetajo pozabljeni, odrinjeni, prezirani, nezaželeni, nepotrebni. Takšni, ki jih tako lepo opiše ameriški pisatelj Dave Eggers v svoji reportaži s predvolilnega zborovanja Donalda Trumpa v Sacramentu. Ne verski fanatiki, ne rasisti, ne neumneži, le razočarani in od usode izigrani običajneži, ki začutijo, da naposled prihaja tudi njihov čas.
Vlivanje samozavesti ponižanim množicam se je v zgodovini že ničkolikokrat krvavo končalo, zato ne čudi, da so mnogi Turki že dalj časa slutili, kaj se obeta (podobno nelagodje čutijo danes mnogi Američani, pa tudi Britanci, ob pojavu Orbana pa so o njem natančno pisali madžarski pisatelji in tako naprej in tako naprej), a ključno vprašanje je, ali je mogoče ta proces sploh kako ustaviti. Zdi se namreč, da se prepad med množicami in elitami, intelektualno, politično in gospodarsko, nezadržno povečuje, zato lahko sodobni erdogani svojo uničevalno moč razvijejo tudi znotraj demokratičnega sistema in izpeljejo revolucije s podporo javnosti. A to je le zaključna faza procesa, ki se začne v provincah provinc.
Leta 2003 je izjemen bosanski režiser Pjer Žalica posnel enega najboljših povojnih bosanskih filmov, Gori vatra, v katerem se majhno bosansko mestece, nadvse podobno mestecu z začetka te zgodbe, navdušeno pripravlja na napovedani prihod ameriškega predsednika Billa Clintona (film seveda prikliče v spomin jugoslovansko komedijo, v kateri se majhno jugoslovansko mestece pripravlja na prihod Josipa Broza Tita). Takrat smo se navdušenju bosanskega podeželja nad Ameriko smejali, ideja, da bi lahko ameriški predsednik zašel v Tešanj in ubogim Bosancem za hip podaril občutek pomembnosti, pa se nam je zdela celo simpatična. Konec koncev smo se tiste čase tudi sami navduševali nad obiskom tega istega Clintona v naši mali Sloveniji.
A že nekaj let pozneje, ko se je zgodba o obisku ameriškega predsednika v Tešnju ali Ljubljani vrnila nazaj v žanr znanstvene fantastike in sta v Bosno, vsak na svoj konec, pripotovala Recep Tayyip Erdogan in Vladimir Putin, nam tovrstno navduševanje množic nad tujimi vladarji ni bilo prav nič smešno. Namesto tega smo že vzvišeno bentili nad neukimi množicami, ki iz nekega razloga ne razumejo, nad kom se spodobi navduševati in nad kom ne.
