Ob napovedi prekopa žrtev povojnih pobojev iz Hude Jame (rov Barbara) v Maribor so slovenski škofje predlagali, da bi žrtve raje pokopali na Teharju. Iz tamkajšnjega taborišča so jih namreč vozili na morišče v Hudo Jamo. »Ne bi bilo dobro, da bi Teharju zmanjšali pomen, če bi vse prekopali v Maribor,« nam je predlog škofov pojasnil tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec. Po mnenju škofov bi bilo treba vsem žrtvam tudi odvzeti DNK, da bi jih lahko svojci identificirali.
S tem pa je povezanih več problemov, so nas opozorili člani vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. »Zemljišča na Teharju so onesnažena z industrijskimi odpadki in urejanje velikega grobišča bi bilo zelo zahteven sanacijski poseg,« pravi član komisije, profesor zgodovine Mitja Ferenc. V komisiji so prepričani, da je spominski park Dobrava v Mariboru boljša rešitev. Med drugim tudi zato, ker je veliko posmrtnih ostankov iz Hude Jame še dobro ohranjenih, torej bodo prekopana trupla, in ne kostni ostanki. »To pa zahteva pokop v zemljo, enega zraven drugega, kar zavzame veliko prostora,« je pojasnil Ferenc.
Umrli iščejo sorodnike
Ferenčev kolega, kriminalist Pavel Jamnik, nas je še opozoril, da je po dostopnih podatkih večina žrtev v Hudi Jami Hrvatov, manj je Slovencev. Tudi za Slovence pa ni gotovo, da bi jih lahko s pomočjo danes živečih sorodnikov identificirali. »Po toliko letih je le še malo ljudi, ki iščejo svoje pogrešane sorodnike,« pravi Jamnik. »Nekateri si za to zelo prizadevajo, a po moji oceni v mnogih slovenskih družinah sploh ne vedo več, da so nekoč imeli nekega strica, ki je izginil,« pravi Jamnik. Žrtve so bile mlade in večina jih ni imela potomcev, širše sorodstvo pa je nanje pozabilo. Z drugimi besedami: povsem mogoče je, da ima marsikdo med nami sorodnika, ki je umrl v povojnih pobojih, a tega ne vemo.
Če bi država shranila DNK (slovenskih) žrtev, bi morala dobiti tudi DNK (vseh) državljanov, če bi hotela žrtve identificirati. Jamnik pravi, da bi jih lahko v forenzičnem laboratoriju shranili kvečjemu za naslednja desetletja, ko bo morda odkrita kakšna drugačna metoda identifikacije DNK, ki ne bi zahtevala neposredne primerjave z DNK sorodnikov.
Hrvaška ne išče žrtev
Identifikacija tujih žrtev pa je pri tem še večji zalogaj, zato je posebno vprašanje v zvezi s Hudo Jamo, ali se bo za svoje žrtve zavzela Hrvaška. »Za zdaj ni videti, da bi se to kmalu zgodilo,« pravi predsednik komisije, zgodovinar Jože Dežman. Na Hrvaškem se politika sicer ukvarja z dediščino druge svetovne vojne (zlasti na ravni verbalnih obračunavanj, op. p.), a je po Dežmanovi oceni še daleč od tega, da bi se uspela zediniti, kaj storiti z žrtvami, ki ležijo v tujini. Kot primer je Dežman omenil sto sedemdeset hrvaških žrtev, ki so jih odkrili pri Cerkljah, a se Hrvaška ni odločila, da bi jih prevzela. »Slovenska in hrvaška politika se bosta morali dogovoriti in strokovnjakom dati zeleno luč ter finančna sredstva za ureditev tega vprašanja,« je situacijo za Dnevnik komentirala Vesna Teršelić, vodja organizacije Dokumenta iz Zagreba, ki se ukvarja s preučevanjem spravnih procesov in obeleževanja žrtev različnih vojn v naši regiji. Takšno vprašanje je denimo protitankovski jarek v Teznem pri Mariboru, ki velja za največje hrvaško grobišče v Sloveniji. V njem naj bi ležalo 15.000 Hrvatov, a hrvaška stran še ni nakazala, da bi tam uredila svoje spominsko obeležje, pravi Dežman. O tem pa bi se državi po njegovem mnenju lahko dogovorili.
