»Odnos šol do umetniških predmetov zrcali odnos družbe do umetnosti nasploh. Porinjena je na rob in le široko razgledana vodstva šol ji dajejo pomembnejšo vlogo in prepoznajo vzgojno moč umetnosti v najširšem pomenu; se pravi njen ustvarjalni potencial ter vlogo pri razvoju kritičnega mišljenja in kreativnosti nasploh,« ugotavlja Nina Ostan, profesorica na gimnaziji Poljane, ki je prek Zavoda RS za šolstvo sodelovala tudi pri pripravi učnega načrta filmske vzgoje. Predmetniki in ure so umetnosti skopo odmerjeni, malo je likovne umetnosti, malo glasbe in literature. Filmska vzgoja ni sistematično vpeta v šolski sistem.
Slovenistka Karmen Bizjak - Merzel iz OŠ Danile Kumar Ljubljana ugotavlja, da so otroci danes bolj navezani na filmske podobe kot knjige, in prek kakovostnih filmov se jim lahko pride zelo blizu. V prihodnje bo treba razmišljati tudi o predmetu, ki bo širše vključeval umetnost in kulturo: »Skozi umetnost se ravno tako oblikujejo odnosi, osebnost mladega človeka, in to še kako potrebujemo, saj je kultura naših otrok zelo nizka, sega od prenosnega telefona do nakupovalnega središča.«
Baza filmskega znanja
Kakovostna filmska vzgoja je bila v našem šolskem prostoru že navzoča v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, po dolgem zatišju pa so pred petimi leti spisali strategijo oziroma nacionalni program filmske vzgoje, letos še učni načrt za filmsko vzgojo, s tem pa naj bi filmska vzgoja postala izbirni predmet v naših šolah. Ker je bilo iniciativ v preteklosti že nekaj in so zamrle, so nekateri zdaj manj optimistični kot kulturno ministrstvo, kjer pravijo, da načelnih ovir ni, sledi le še obravnava v vladi.
Andreja Drašler Zorič, ki poučuje angleščino na OŠ dr. Vita Kraigherja v Ljubljani, pravi, da je za zdaj v šolah filmska vzgoja prepuščena iniciativi posameznih učiteljev, ki jih film pač zanima. V šolskem letu so na voljo trije dnevi za kulturne vsebine, enega na njihovi šoli vedno namenijo filmu, sicer pa je ukvarjanje s filmom reducirano na krožke, obšolsko dejavnost ali okvire drugih predmetov, kot so vzgoja za medije, slovenščina, angleščina.
Učitelji večkrat potarnajo, da se pri izbiri vsebin za otroke za umetnost ne odločajo, ker je ne poznajo dobro. Ampak znanje se da pridobiti. Učitelji se na področju filma kakovostno izobražujejo na Kinokatedri pri Kinoteki ali pri Kinodvoru kot prvemu pri nas na področju izobraževalnega kinoprograma. Za učitelje pripravljajo izobraževalne delavnice, nabor kakovostnih filmov za različne starostne skupine in strokovno gradivo za pomoč pri pripravi učencev na oglede. Izobražujejo pa tudi mlade. Vsako leto jih obišče 300 šolskih skupin in otrok iz vrtcev, ki si na 200 projekcijah ogledajo filme, sodelujejo v pogovorih o filmu in na delavnicah, in zanimanja je vedno več. Filmska pedagoginja Barbara Kelbl iz Kinodvora pravi: »Zelo pomemben vidik filmske vzgoje je osebni vidik, da torej otroci spregovorijo o lastni izkušnji doživetja filma, hkrati pa je pomemben estetski vidik, da film spoznavajo kot umetnost.«
Entuziasti med učitelji
Med učitelji, ki so tudi filmski entuziasti, najdemo Jureta Zoriča, učitelja likovne umetnosti in izbirnih predmetov na OŠ Ivana Cankarja na Vrhniki, kjer enkrat z otroki likovno ustvarjajo, drugič snemajo film, tretjič se odpravijo v gledališče. Posebno radi pa obiskujejo vrhniški kino ali Kinodvor. Opozarja, da delo z mladimi ni enostavno, da jim včasih naložimo pretežke vsebine glede na starost, da jih na spremljanje filma ne pripravimo dovolj: »Ogled filma ni namenjen zabavi, temveč spoznavanju določenih, tudi učnih vsebin na drugačen način.«
S tem se strinja tudi mag. Lidija Golc, ki poučuje slovenščino na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo v Ljubljani: »Otroke je nujno treba spoznati z umetnostjo, sama to počnem v okviru govornih nastopov in prostoizbirnega domačega branja.« Pri tem dijake ocenjuje in zahteva resen pristop, po ogledu filmov pa njihove odzive skrbno evalvira. Mlade je recimo navdušila za kratke filme in že pred leti so sami povabili na šolo Roka Bička, takrat še študenta, pozneje pa režiserja filma Razredni sovražnik, ko so si ogledali nekaj njegovih kratkih filmov. Drugače ni zagovornica seznamov priporočenih filmov, raje jih izbrska za dijake kar sama. »Prednost filma je v tem, da ima veliko kontekstov, in potem dijaki sami najdejo teme za pogovor,« še pravi. Pa naj gre za dober ali slab film, tudi to je treba znati ločiti.
