Konec avgusta se usujejo telefonski klici novinarjev, ki anketirajo znane Slovenčke, kako je potekal njihov prvi šolski dan, pa kako svoje otroke pripravljajo na šolo in bla bla bla … Skratka, 1. september je pred vrati in to se jim zdi aktualna tema. Sama ne vem natančno, zakaj, saj šola obstaja že tisočletja. Večina jo tudi preživi. Sama sem jo resda komaj. Prav nič je nisem marala in ona mene še manj. Danes, ko hodim po šolah s plamenico bralne značke v roki, je sicer stanje v vseh pogledih boljše, kot je bilo v mojem otroštvu, a šola je še vedno šola. Tu se najbrž ne da dosti storiti. Največja razlika pa je ta, da imajo zdaj učenci več pravic kot učitelji in so tokrat jebena stranka učitelji. Sicer pa je šola prostor, kjer so se vsem udeležencem godile krivice na vsakem koraku. Meni še posebej. Živela sem v prepričanju, da je šola zarota zlih sil proti meni osebno, in še danes sem v to prepričana. Če bi rasla brez šole in družine, kot Pika Nogavička, bi bila zdaj mnogo bolj psihično stabilna. Morda pa tudi mrtva.
(Foto: Bojan Velikonja/dokumentacija Dnevnika)
Učiti se zase?! WTF?!
Toda zdaj je šola za mano, sem jo pa dolga leta doživljala kot mati; če seštejem tri osnovne šole, tri srednje šo...
Preden se mi ljubitelji nogometa začnete posmehovati, naj samo povem, da sem bila med tisočglavo množico, ki se je davnega leta blablabla sredi noči...
Ste si kdaj, ko ste bili otroci, zgradili skrivališče, kjer ste bili varni in ste lahko domišljiji pustili prosto pot? Morda ste samo postavili nekaj...