Preden skočite na noge in panično vzkliknete, da se je začela napovedana islamizacija Slovenije, poiščete plinske maske družinskih rezervistov Jugoslovanske ljudske armade in se z loncem polnjenih paprik in plastenko radenske zatečete v blokovsko zaklonišče, naj povem, da mladenič ni nosil vahabitske ali salafitske brade, še hipsterske ne, in ni bil odet v džalabijo, marveč v jeansaste bermude in majico s kratkimi rokavi, pred soncem pa so ga namesto kefije ščitila sončna očala. Na videz je bil torej bolj podoben meni kot islamskemu teroristu iz imaginarija strokovne islamofobije dr. Črnčeca.
Moški me je zato v hipu spomnil na izjemen švedski film Igra, nastal na podlagi resnične zgodbe, v kateri je skupina mladoletnih priseljencev iz predmestja Göteborga oropala več kot štirideset vrstnikov, pri čemer pa skoraj nikoli niso uporabljali nasilja, temveč so izkoriščali strah, ki so ga do njih gojili drugi otroci oziroma družba v celoti. V filmu tako eden od članov tatinske tolpe očita eni od svojih žrtev, prestrašenemu plavolasemu fantu, da si je za to, da bo ostal brez telefona, kriv sam, saj ga je dal v roke črncu. Kot bi mu hotel reči, pa saj veš, kakšni smo mi, temnopolti otroci iz predmestja, saj veš, da ti bomo telefon ukradli, tebe pa morda še nabunkali.
Moški iz parka Tabor se mi je zato bolj kot potencialen napadalec zdel kot utelešena projekcija strahov, ki jih kot družba gojimo do mladih fantov, ki množično prihajajo k nam iz Sirije, Afganistana ali Iraka. Točno tako si jih namreč zamišljamo. Da se bodo nenadoma pojavili v naših parkih, zakričali Alahu Akbar in se v naslednjem trenutku razstrelili ali pa začeli streljati na mimoidoče. Konec koncev so ravno v teh dneh potrdili, da so nekateri pariški napadalci prišli v Francijo čez Slovenijo, in verjamem, da so v glavah mnogih ti mladeniči na las podobni moškemu iz parka Tabor.
A sam seveda dopuščam še druge razlage tega v vseh pogledih nenavadnega vedenja. V islamskem svetu namreč ne boste srečali moškega v kratkih hlačah, ki bi s sončnimi očali na obrazu hodil po mestu in recitiral sure, in do neke mere logičen zaključek bi lahko bil tudi ta, da se mu je od vsega hudega, kar je preživel na poti do Slovenije in v Sloveniji, preprosto odpeljalo.
Sam sem pomislil celo na možnost, da gre za umetniški performans v sklopu festivala Mladi levi. Saj veste, mladi londonski sodobni umetnik vznemirja okolico z glasnim govorjenjem v arabskem jeziku, izziva in beleži odzive ter raziskuje družbeno napetost, ki vlada v različnih evropskih družbah. Tudi to se mi je nekaj minut zdela dokaj verjetna razlaga, ne gre pa zanemariti niti možnosti, da bo Borut Mehle v enem svojih naslednjih člankov pisal o znancu z ljubljanskih ulic, ki si je omislil nov način popestritve vsakdana, se naučil na pamet poglavje korana, si nadel sončna očala in perverzno užival v prestrašenih pogledih starih mam na dvorišču doma za ostarele. Vi, ki to berete, pa nikakor ne smete odmisliti možnosti, da sem si vse skupaj izmislil.
In ne nazadnje obstaja možnost, da gre v resnici za islamista, takšnega, ki se ni zmožen potuhniti na svoji poti do predvidene destinacije, kjer namerava sodelovati pri terorističnem napadu, saj njegovo sovraštvo do izprijenega zahoda preprosto bruha iz njega in si ne more pomagati, da ne bi na svoji poti sovraga vsaj malce vznemirjal in zastraševal s svojim glasom in stasom. Morda gre celo za človeka, ki je resnično nevaren.
A čeravno obstaja za številna podobno nepojasnjena dejanja in dogodke, povezane z muslimani, Arabci ali begunci, običajno vsaj toliko različnih možnosti njihovih razlag, je večina po navadi prepričana, da je prav možnost, ki se zdi njim iz takšnih ali drugačnih razlogov najbolj verjetna, edina možna in dopustna resnica. Zaradi takšne prepričanosti, denimo, zgolj potencialni islamski teroristi obveljajo za resnične islamske teroriste, vsak musliman pa je, tudi to smo že slišali od samooklicanih strokovnjakov za varnost, seveda potencialen islamski terorist, še posebej če gre za mladega moškega, primernega za vojskovanje in prezgodnjo smrt, ki ne potuje v spremstvu žene in otrok.
A tu se seveda ne konča, saj je tudi nasprotna stran enako prepričana v svoj prav in v svoje razlage. Tudi v njih je nemogoče zasejati zrno dvoma o lastni vsevednosti. Ko vsi vse vedo in ko je vsem vse jasno, pa je debata nesmiselna. In debata o muslimanih, o islamskem terorizmu ali o burkinijih je v Sloveniji zares nesmiselna. Ker toliko sveto prepričanih strokovnjakov za naštete teme ne premorejo niti v Riadu in Teheranu skupaj.
