Lani so invalidske komisije na prvi stopnji prejele okrog 12.400 vlog za oceno invalidnosti. Prvo stopnjo invalidnosti, ki s seboj prinaša tudi invalidsko upokojitev, so priznali dobrim 900 zavarovancem, ki so za oceno prosili prvič, skupno pa se je lani invalidsko upokojilo 1956 ljudi. Število invalidskih upokojencev v Sloveniji pada, lani jih je bilo dobrih 85.000 ali najmanj v zadnjih petnajstih letih. Se pa zato zvišuje število delno upokojenih za polovični delovni čas. V zadnjih desetih letih se je potrojilo. Splošno prepričanje, da se je vsako leto težje invalidsko upokojiti, je zato težko dokazati; navsezadnje medicina napreduje, zaradi boljše varnosti pri delu je manj poškodb in zato tudi manj zahtevkov za priznanje invalidnosti. Z odločitvijo invalidske komisije na prvi stopnji je bila lani nezadovoljna približno petina ali 2800 zavarovancev.
Tretjina z uspešno pritožbo
Med pritožniki so prevladovali tisti, ki so želeli doseči višjo stopnjo invalidnosti ali upokojitev. Tretjini je s pritožbo na drugi stopnji tudi uspelo. Po mnenju invalidov, s katerimi smo govorili, bi uspelo še bistveno več zavarovancem, a ker gre največkrat za socialno šibke ljudi brez moči, znanja in širše podpore, se na odločbe invalidskih komisij niti ne pritožijo.
Nekaj več kot 90 zavarovancev je nato lani pravico do priznanja invalidnosti in morebiti tudi pokojnine iskalo še na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Uspešna jih je bila tretjina. Mag. Dean Premik, direktor sektorja za izvedenstvo na ZPIZ, pojasnjuje, da te številke terjajo pojasnilo. »Odločbi invalidske komisije na prvi in drugi stopnji upoštevata dotlej znana dejstva. Preden pride pritožba na obravnavo na delovnem in socialnem sodišču, pa lahko mineta leto ali dve. Zavarovanec lahko predloži nove izvide, seznani sodišče z okoliščinami in zapleti, ki so nastali kasneje. Ker sodišče tako upošteva tudi nova dejstva, je odločitev sodišča včasih drugačna od odločitve invalidske komisije,« pojasnjuje. Temu pritrjujejo tudi na delovnem in socialnem sodišču, kjer menijo, da invalidske komisije na ZPIZ večinoma pravilno odločajo. Na sodišču letno dobijo okrog 400 pritožb v povezavi z invalidnostjo, neposredno na invalidsko upokojitev se jih je letos nanašalo okrog 60. Predsednica sodišča Ana Jaklič ugotavlja, da zavrnejo približno petino odločb invalidskih komisij. Največkrat zgolj zaradi malenkosti – datuma nastanka invalidnosti ali pa dopolnijo odločbo z dodatnimi omejitvami, ki jih mora delodajalec upoštevati pri zaposlovanju invalida.
Beg v invalidsko upokojitev in pred njo
Predvsem v času krize so si številni poskušali socialno varnost zagotoviti tudi z begom v invalidsko upokojitev. Premik pojasnjuje, da se na invalidskih komisijah srečujejo z najrazličnejšimi situacijami. »V času recesije so ljudje skozi to poskušali doseči socialno varnost. Za nekatere je uspeh izključno invalidska upokojitev. Imamo pa tudi obratne primere, ko ljudje niso želeli pred invalidsko komisijo. Če bi jim komisija priznala II. ali III. kategorijo invalidnosti, bi se sicer z določenimi omejitvami še vedno morali vrniti na trg dela. Ob tem pa jih je bilo strah, da z omejitvami za delodajalca ne bodo več zanimivi in bodo zato odpuščeni,« pojasnjuje sogovornik. Še največkrat pa se pri izbiri med invalidsko upokojitvijo in dolgotrajnim bolniškim dopustom srečujejo s kalkulacijami posameznikov, kaj se jim finančno bolj izplača. »Dejstvo je, da je pokojnina nižja od nadomestila za bolniško odsotnost,« pojasni Premik. Velika večina tistih, ki to izkoriščajo in so na dolgotrajnih bolniških odsotnostih bolj ali manj upravičeno tudi po več let, pred invalidsko komisijo še ni stopila, zatrjuje Premik. Sistem namreč to omogoča. Premik rešitev za te anomalije vidi v enotnem izvedenskem organu, ki bi na enem mestu združeval tako bolniško kot invalidsko komisijo. Dolgotrajne bolniške odsotnosti pa bi lahko zmanjšali tudi z boljšim dostopom do poklicne rehabilitacije in večjo motiviranostjo zavarovancev in delodajalcev, da bi to možnost izrabili.
Ne, nisem invalid
Največkrat so z odločitvijo komisije nezadovoljni zavarovanci sami. ZPIZ je lani Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v povezavi z oceno invalidnosti dal v obravnavo 92 sporov, predlani 132, leta 2013 pa kar 180. Na sodišču pojasnjujejo, da se večinoma srečujejo s primeri, ko želijo tožniki dokazati višjo stopnjo invalidnosti, kot jim jo je priznala invalidska komisija. Se pa sem in tja srečajo tudi s primeri, kjer zavarovanec poskuša dokazati obratno, in sicer, da ni invalid. Njegovega mnenja sicer sodišče ni dolžno upoštevati – zadnjo besedo ima izvedenec ustrezne stroke.
Zgodi se tudi, da se kot stranski udeleženec postopku pridruži tožnikov delodajalec. Po izkušnjah sodišča najpogosteje stopi na stran zaposlenega. Niso pa se še srečali s primerom, ko bi delodajalec trdil, da njegov zaposleni ni invalid in zato ni upravičen do invalidske upokojitve.
Delež prosilcev, ki so jim komisije takoj priznale 1. stopnjo invalidnosti
letna poročila ZPIZ, preračun Dnevnika
PODATKI
DELEŽ
0
5
10
15
20
25
22
2005
17,7
2006
18,1
2007
18,4
2008
10,6
2009
ni podatka
2010
11,2
2011
ni podatka
2012
8,8
2013
8,2
2014
7,5
2015
Število invalidskih upokojencev pada
letna poročila ZPIZ
PODATKI
ŠT. DELNO INVALIDSKO UPOKOJENIH
ŠT. INVALIDSKIH UPOKOJENCEV
2000
0
97.802
2001
0
97.697
2002
0
97.632
2003
14
96.564
2004
772
96.892
2005
2853
96.295
2006
4620
95.736
2007
6057
94.511
2008
7720
93.389
2009
9113
92.123
2010
10.083
91.051
2011
10.764
90.219
2012
11.836
89.384
2013
12.444
88.361
2014
13.291
87.250
2015
13.781
85.749