»Prijatelj mi je povedal, da je zbolel za rakom prostate. Malo sem razmišljal, čez kakšen mesec pa sem še sam šel na pregled. Sprva niso ugotovili nič, a so se zatem začele težave z uriniranjem. Na stranišče sem moral večkrat kot običajno, tako da sem šel še na test, s katerim ugotavljajo vrednost antigena PSA. Ugotovili so, da so vrednosti zelo visoke. V prvem trenutku nisem vedel, kaj bi s sabo. Človek dobi občutek minljivosti,« se spominja Bogo Šest.
Poslali so ga na dodatne preiskave, a v ljubljanskem kliničnem centru bi čakal deset mesecev. Tako se je odločil za samoplačniški pregled v eni od zasebnih ambulant, biopsija pa je pokazala na raka prostate. Odločil se je za operacijo v slovenjegraški bolnišnici, kjer je bil na vrsti v treh mesecih. To se je dogajalo leta 2009, je pojasnil Šest, danes pa mnogi bolniki na diagnostiko in operacijo čakajo še bistveno dlje.
V ljubljanskem UKC je po zadnjih objavljenih podatkih najkrajša pričakovana čakalna doba za operacijo raka prostate skoraj eno leto. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije so nam potrdili, da so konec septembra prejeli vlogo bolnika z rakom prostate za zdravljenje v tujini. O njej še niso odločili.
Namesto olajšanja zastoj
V enem letu raka prostate na novo odkrijejo pri okoli 1300 moških v Sloveniji, umre pa okoli 350 bolnikov s tem rakom. Mnogim smrtim bi se dalo ob današnjih možnostih zdravljenja izogniti, je prepričan predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije Franc Hočevar.
Maja letos so ob takrat desetmesečnih čakalnih dobah v ljubljanskem UKC razmišljali o pošiljanju bolnikov v tujino, če se razmere ne bi izboljšale. Strahovi zdravnikov so se uresničili. Kako je mogoče, da se je v kasnejših mesecih kljub posebnemu programu za dodatne operacije čakalna doba celo podaljševala? »Ta dodatni program bi morali začeti že junija, a so ga zavirale organizacijske težave. Zdaj se je program, v katerem so operacije tudi popoldan in ob sobotah, začel. Pričakujem, da se bodo čakalne dobe skrajšale,« je dejal asist. Borut Gubina s kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC. Po nedavni obnovi so pogoji za zdravljenje bolnikov na samem oddelku boljši, je dodal, težava pa ostaja pomanjkanje operacijskih dvoran. Dopoldne te niso na voljo za dodatne operacije uroloških bolnikov, je pojasnil Gubina, poleg tega pa sta zanje odmerjeni le dve.
Tuji urološki oddelki, ki skrbijo za podobno število bolnikov, imajo po štiri dvorane, opozarjajo ljubljanski zdravniki. Bolnikom sicer povedo za možnost izbire med slovenskimi bolnišnicami, pa tudi operacij v tujini, a večina vztraja pri najbližji.
V Sloveniji od 45 do 50 urologov
Medtem ko je bolnikov zaradi staranja prebivalstva in boljšega odkrivanja raka prostate vse več, pa se je dostop do urološke pomoči dodatno zmanjšal tudi po tragični smrt zdravnika Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja v streljanju v izolski bolnišnici. Nekaj dodatnega dela so od izolskih kolegov prevzeli tudi ljubljanski zdravniki, ki jih je že tako premalo za vse potrebe.
V Sloveniji se število urologov v zadnjih letih giblje med 45 in 50, dolgoročna rešitev sedanjih težav pa je ravno v dodatnem zaposlovanju v prihodnjih letih. Specializantov je trenutno okoli 20, je pojasnil predsednik Združenja urologov Slovenije asist. mag. Dejan Bratuš. »Glede na število bolnikov smo v Sloveniji po številu urologov na evropskem repu,« je spomnil Bratuš, ki je predstojnik urološkega oddelka v UKC Maribor.
