Pred nekaj desetletij sem prisluhnil pomirjajočim besedam profesorja Ljuba Bavcona. Javnost je bila razburjena, ker je nekaj mladcev zid porisalo s par kljukastimi križi. Tako dejanje je bilo v tistih časih čisto mogoče opredeliti kot hud napad na temeljne družbene vrednote. Tej opredelitvi je lahko sledil podobno oster družbeni odziv. Kot dober diagnostik mladostniškega vedenja je profesor Bavcon mirno pojasnil, da ne gre za vznik neonacizma (takrat tega pojava pri nas sploh ni bilo), da gre le za postavljanje fantov, ki so morali pokazati, da si upajo nekaj, česar si drugi fantje dotlej še niso. Vsaj na tak odprt način ne.
Ne spominjam se, kakšne sankcije so doletele te mladostnike. Bojim pa se, da je utegnilo biti kaj podobnega kot v naslednji, tudi podobno stari zgodbi. V tacenski kadetnici, kjer so šolali mlade za miličniški poklic, so zalotili dva dijaka, ki sta kadila »travo«. Dokazati je bilo treba, da je šolanje v taki instituciji resen projekt, kjer ni prostora za deviantnosti. Miličniki morajo biti vsem za vzor, tudi mladi kandidati. Oba so nemudoma izključili iz šole.
Nikoli nisem veljal za dežurnega zagovornika policije. Takrat pa se mi je zdelo, da se moram oglasiti. Ob vsem, kar je že policija (vsaka, da ne bo pomote, in tudi v vseh režimih) pospravila pod preprogo, bi bil ta greh eden manjših. Zapisal sem, da bi s tako kaznovalno politiko takoj izgubili 40 odstotkov slovenskih srednješolcev. Tako so namreč kazale ankete med mladimi. Naivno sem priporočil manj strog vzgojni ukrep in naletel na trdi zid neusmiljenja.
Potem je prišla svoboda. Zajemali smo jo z veliko žlico, kot bi bila cenena dobrina iz samopostrežne trgovine, in nismo videli, da jo je treba kupiti v paketu, če želimo kaj imeti od nje. Zraven gredo vsaj empatija, solidarnost, odgovornost pa spoštovanje drugih in drugačnosti. Dejstvo, da smo odvrgli vse nujne dodatke, se je hitro pokazalo pri porajajočih se rasističnih izgredih. Obritoglavci so brez večjih težav napadali Afričane, ne da bi jim kaj posebnega grozilo. Če pa že, so bile sankcij deležne tudi žrtve. Se je že kaj našlo. Spomnimo se incidenta nad Janezom Belino ali dvema Afroameričanoma, ki sta bila udeleženca nekega kongresa v Ljubljani. Zaradi slednjega se je moral ameriški delegaciji opravičiti celo Janez Drnovšek, takratni premier.
Nadaljevalo se je z neprikritim izražanjem neonacističnih obeležij in idej. Dokumentarec Erika Valenčiča Koalicija sovraštva je prikazal nesporno zavezništvo dela politike in neonacistov. Kljukastih križev ali podobnih insignij tako rekoč ni treba več skrivati. Vtetovirane so na ogled filmskim kameram, tako kot udeležba njihovih lastnikov na političnih shodih. Ko pride gostovat športna ekipa iz Bosne in Hercegovine, jih pričaka velik transparent s srhljivim sporočilom: »Nož, žica, Srebrenica«. Ni bilo treba dolgo čakati, ko smo dobili priložnost streljati na begunce, z nekaj več eichmannovskega talenta pa bi jih lahko tudi zaplinjali. In beseda je meso postala, ko neonacisti napadejo prebivalce Roga, se pravočasno izgubijo, policija pa ne najde, tako kot očitno tožilstvo tudi ne, razloga za ovadbo in pregon.
Ena težava so posamezniki, ki jih je več, kot bi bilo za neko majčkeno vas, kakršna je Slovenija, še dobro in obvladljivo. Druga težava, ki se mi zdi dosti nevarnejša, skorajda pogubna, pa je naslednja. Kako si razlagati vztrajno zatrjevanje državnih organov, ki bi se morali odzvati v vseh navedenih primerih, da se ni zgodilo nič takega, kar bi zahtevalo odziv? Nekaj pojasnil smo slišali. Najbolj razumno, a le na prvi pogled, se je slišalo tisto, da sedaj v samostojni Sloveniji tožilstvo ne bo več organ, ki bi, tako kot v prejšnjem režimu, zatiral svobodo govora. A na drugi pogled, nekoliko skrbnejši, tak pristop odpira vrata zlu. Opraviti imamo z dvema skrajnostma. Če so nekoč trdo preganjali slutnjo domnevnega zla, se pravo zlo danes širi brez ovir.
Ena izmed mogočih razlag bi lahko bila tudi naslednja. Neonacizmu bližnje ideje so našle širši krog podpornikov. Očitno živijo tudi v oblastnih strukturah. Prenagljeno bi bilo kazati, kar običajno naredimo, le na nekakšen »lumpenproletariat«. V moji stroki so pred desetletji začeli govoriti o kriminaliteti belega ovratnika. Temu bi morda danes morali dodati še kakšen kos garderobe. Morda del uniform in tog.
