Te dni je bil največji dosežek priti do vstopnice bodisi za Izštekane bodisi za MI2. Njihov tradicionalni decembrski koncert v Ljubljani je bil namreč razprodan že pred dvema tednoma, zato je črni trg z vstopnicami buhtel. »Kupim karto za 25 evrov. Sem pred Kinom Šiška,« je na facebook profil koncerta malo pred začetkom zapisala optimistična gospodična. Vstopnic v prosti prodaji ni bilo na voljo že od 24. novembra dalje, a se je včeraj pred Kinom Šiška z veliko sreče še dalo kupiti kakšno. Malce dražjo, pa za pivo je bilo treba še dati.
Največja odlika Mi2, poleg spevnih komadov, je zagotovo izjemno zvesta publika. Spomnim se, da so pred leti, ko so koncerti še potekali v ljubljanski Cvetličarni, iz Šmarja pri Jelšah, Rogaške Slatine in Rogatca, kamor segajo korenine Mi2, Štajerci množično prihajali na koncert »svojih«. »Bomo mi tem žabarjem pokazali, kaj je prava muzika,« se je slišalo takrat. Občinstvo Mi2 danes ni več razdeljeno po meji s Trojanami, ampak ga združuje glasba, pesmi, ki jih v en glas zapojejo s Tonetom, Jernejem, Egonom, Igorjem in Robijem. »Če bi kakšen band imel takšno občinstvo pred sto leti, Avstro-Ogrska ne bi razpadla,« je Dimek pohvalil polno in dokaj uglašeno dvorano.
V časih, ko negotovost opreza za vsakim vogalom, so Mi2 tisti, na katere se lahko zanesemo. So stalnica, ki nikoli ne razočara. Z energijo napolnijo še tako utrujenega obiskovalca, uspešnice, ki bi, glede na to, kolikokrat so jih že odigrali, lahko postale zlajnane, pa z vsakim novim koncertom postanejo le še boljše.
