Iztekajoče se leto 2016 bo vsekakor ostalo v spominu po sila neprijaznem življenjskem odlivu glasbenih imen, ki so nas bolj ali manj nepričakovano zapustila. Ali pa so le svoja zemeljska obličja zamenjala za večno potekajočo nebeško koncertno turnejo in sedaj v družbi bogov ob taborniškem planetarnem ognju unplugged obujajo spomine na svoja rock'n'roll in druga življenja.
Leto 2016 bo vsekakor ostalo zapisano z zlatimi črkami, tudi kar se tiče nagradnega ovekovečenja glasbe kot takšne, kajti literarni uspeh Bob Dylana in kronanje njegovega lirično-glasbenega opusa je morda za nekoga precedens v »nobeliranju« umetnosti in kulture, za nekoga pa le še en dokaz ali potrdilo rockovske izraznosti in izrazitosti. Toda da se bomo letošnjega leta poleg vseh pietet in piedestalov spominjali tudi po glasbeni dolgovečnosti, trdoživosti in zunajčasovnosti, so nam v dokaz kdo drug kot The Rolling Stones.
Nastal naj bi v treh dneh
Ob izidu njihovega zadnjega albuma Blue & Lonesome sem se spomnil naslova novinarskega eseja o tej legendarni angleški skupini, ki se je glasil: Vse se spreminja, le kamni ostajajo enaki. Takrat sem bil najstnik, ki je v rokah držal mesečnik Džuboks, še zelen za dojemanje ali globlje razumevanje rockovskega ali kakršnega koli glasbenega žanra. Toda da se je pričujoči ultimativni naslov nanašal na nekaj ali nekoga, ki je sila pomemben za popularno glasbeno kulturo, mi je bilo povsem jasno že takrat. Ob poslušanju albuma Blue & Lonesome in sosledja letošnjega glasbenega leta bi omenjeni Džuboksov naslov parafrazirali in projicirali na današnji čas: »Vse je minljivo, le kotaleči se kamni so večni.« Kajti…
Album Blue & Lonesome, ki ga je poleg ustvarjalno-idejne navezave Mick Jagger & Keith Richards producentsko trasiral Don Was, je nastal (če verjamete v današnje urbane legende) v pičlih treh dneh v prostorih British Grove Studio, ki si ga lasti še ena rockovska legenda, Mark Knopfler. Ne vem, ali je Knopfler gledal pod prste Stonesov, se je pa tam oglasil Eric Clapton, ki ga tudi slišati na novem albumu. Tisti najbolj vneti poznavalci in privrženci skupine The Rolling Stones so prepričani v spoznanju ali dejstvu, da gre za najboljše studijsko delo skupine, ne le v novem mileniju, temveč v celih tridesetih letih njihovega glasbenega ustvarjanja. Četudi gre za obdelave manj znanih ali medijsko ne preveč indisponiranih blues in rock klasikov, kot so Lightnin' Slim, Magic Sam, Eddie Taylor, Buddy Johnson, Little Waltera, Willie Dixon, Otis Rush, nas že na prvi posluh prepričata enostavnost in strastnost izvedbe, ki skupino The Rolling Stones predstavi v vsej samozadostni glasbeni vrhunskosti.
Brez praznega teka
Ne gre za album, ki bi dajal prednost malikovanju nekega preteklega časa, temveč za polnokrvno rockovsko remake delo, ki ga Jagger & co. postavljajo kot brezrezervni naklon in poklon svojim glasbenim junakom iz mladosti. V tem pogledu se modra barva kot lajtmotiv pretaka v luči pojmovanja rock'n'rolla kot kraljevskega žanra, ki ga modrina odreja ne po barvi krvi, temveč le po njegovi večni modrosti. The Rolling Stones so k obdelavam klasikov, kot so Commit A Crime, I Gotta Go, Ride 'Em On Down, Little Rain, Hoo Doo Blues, pristopili povsem zagreto resno in rezultat tega je, da v njihovi izvedbi skladbe dobesedno (iz)zvenijo drugače. Toda drugačnosti ali odmika od prvotnega izvirnega emocionalnega naboja ni mogoče zaslediti niti v eni skladbi, eni kitici, enem kitarskem prijemu, rifu ali tonu. Morda je prav slednje ujeto v tem hitrem in bliskovitem snemalnem procesu, ki glasbenikom, katerih leta se že krepko kotalijo v osmo dekado, ni dovoljeval praznega teka. To je vsekakor še ena od reminiscenc na tisto usodno srečanje med Jaggerjem in Richardsom. Usodno srečanje na železniški postaji z vinilko Chucka Berryja pod pazduho. Vse drugo je zgodovina rock'n'rolla, ki smo ji še dandanes priča. Počaščeni s počastitvijo.
