V iztekajočem se letu je tam življenje izgubilo deset žurnalistov. Več (enajst) jih je umrlo le še v Siriji. Naročniki umorov mehiških novinarjev so pripadniki organiziranih kriminalnih združb, pa tudi koruptivni policisti in politiki. Kakšen je vsakdan mehiškega novinarja, je v knjigi z naslovom Narcoperiodismo opisal večkrat nagrajen novinar Javier Valdez, soustanovitelj magazina Ríodoce. Valdez prihaja iz Culiacána v pokrajini Sinaloa, od koder je tudi legendarni narkokralj Joaquin Guzmán, znan kot El Chapo. »V Sinaloi že sto let živimo z mamili. Odraščal sem s smrtjo,« je dejal v pogovoru za Spiegel Online. »Strah je prvi občutek, ki ga doživiš pri opravljanju novinarskega poklica. Leta 2009 so v našo uredništvo vrgli granato. Naučiš se živeti s tem. Če pišeš o mamilarskih bosih, se moraš izogibati kroglam in imeti glavo na tnalu.« Najbolj kritične so razmere v Tamaulipasi. Tamkajšnji časnik El Mañana je že pred leti prenehal poročati o zločinih narkokartelov, potem ko so granatirali uredništvo in ugrabili ter pretepli glavnega urednika. Ta je zatem v ZDA zaprosil za azil, je razložil Valdez. Izjemno tvegano je tudi novinarsko poročanje v Veracruzu, kjer sta oblast in policija povezani s kartelom Zetas. Tam je bilo v preteklih šestih letih ubitih kar 18 novinarjev. »To je narkodežela, kjer se dopuščajo zločini, kolegi pa živijo v totalnem strahu,« je opozoril Mehičan. Neodvisno medijsko poročanje je v Mehiki nemogoče. Tudi Valdez pri svojem delu ni povsem samostojen. »Veliko jih vendarle želi govoriti, zanje je to neredko kot katarza. Na koncu pogovorov se nekateri celo razjočejo. Seveda pa pišem le to, kar mi dovolijo. Če bi le enkrat zlorabil njihovo zaupanje, bi bil že mrtev.«