Ko so poslanci v sredo zvečer po sedemnajstih urah razpravljanja z veliko večino glasov (498 za, 114 proti) glasovali za predlog zakona o sproženju brexita oziroma petdesetega člena lizbonske pogodbe o izstopu iz Evropske unije, so bili odmevi zelo različni. Nekateri so to razglašali za zgodovinski dan za Britanijo, nekateri za korak v neznano.
Izdajalci ljudstva!?
Nekateri so trdili, da gre za zmago demokracije in ljudstva, čeprav je za brexit glasovalo 51,9 odstotka »ljudstva«. Ti isti so 114 poslancev, ki so glasovali proti, razglasili za izdajalce ljudstva, čeprav je 48,1 odstotka Otočanov glasovalo proti brexitu. Nekateri so trdili, da gre za zmago ohlokracije. V primeru brexita sicer ne gre za vladavino drhali, gre pa za vladavino elite, katere prepričljivejši probrexitski del je zmagal s pomočjo za nos potegnjene minimalne večine ljudi ter evrofobnega večinskega desničarskega tiska.
Vodstvi vladajoče konservativne in vodilne opozicijske laburistične stranke sta svojim poslancem (nedemokratično) ukazali, da morajo glasovati za brexit. Pri konservativcih je en sam poslanec, znani evrofil in nekdanji finančni minister Ken Clarke, glasoval proti, medtem ko jih enajst ni glasovalo. Pri laburistih je bilo proti 47 »upornikov«, med njimi kar trinajst članov vlade v senci. Poslanci na Škotskem vladajoče stranke SNP, ki so druga največja opozicijska stranka v britanskem parlamentu, in liberalni demokrati so glasovali proti brexitu.
Vlada sicer parlamentu ni nameravala dati pravice odločanja o sprožitvi brexita, a jo je v to prisililo vrhovno sodišče, ki je razsodilo, da je to pristojnost zakonodajne, ne izvršilne veje oblasti.
Najboljši dnevi za Britanijo šele prihajajo
Vlada prav tako ni nameravala objaviti ne bele ne kakšne druge knjige o brexitu, domnevno zato, da ne bi škodovala britanskim pogajalcem, a je pod pritiskom parlamenta morala popustiti. To, kar ponuja včeraj objavljena bela knjiga, pa je bolj ali manj le prepisan nedavni govor premierke Therese May o dvanajstih načelih, med njimi o nadzoru nad priseljevanjem in o prevzemu nadzora nad svojo zakonodajo (umik iz jurisdikcije sodišča Evropske unije), kar sta bila glavna aduta brexitskega tabora. Med dvanajstimi načeli so tudi umik Britanije s skupnega trga EU in carinske unije ter pogajanja o novem sporazumu o svobodni trgovini. V beli knjigi je rečeno, da »zgodnja« (pred začetkom pogajanj) sklenitev sporazuma o pravicah državljanov EU v Britaniji in britanskih izseljencih v EU ni možna (znano je, da britanska vlada za to krivi Nemčijo in Francijo) in da si vlada želi zagotoviti sporazum o tem ob »čimprejšnji priložnosti« med brexitskimi pogajanji, ki naj bi jih sprožila pred koncem marca.
Objave bele knjige v parlamentu Mayeva ni komentirala, ampak jo je brexitski minister David Davis, ki je trdil, da najboljši dnevi za Britanijo šele prihajajo, in sicer zunaj EU. Laburisti so ocenili, da bela knjiga ne pove ničesar in da se je pojavila prepozno za primerno preučitev.
Na stotine dopolnil
Razprava o predlogu zakona o sprožanju brexita sicer še ni povsem končana. Prihodnji teden se bo nadaljevala z razpravo o dopolnilih, ki se jih konservativna vlada brani. Laburisti pa so se zaobljubili, da jih bodo izsilili. Predlogov dopolnil je na stotine. Razprava in glasovanje čakata tudi lordsko zbornico, v kateri je večina proti brexitu. Vlade nerade ignorirajo njena glasovanja, vendar jih lahko. A glavno je, da je to… to: Britanija res odhaja iz EU. Tega zdaj ne more nihče in nič več preprečiti.
