Z matematiko iz šolskih učbenikov, tisto, v kateri je dva plus dva enako štiri, si v nogometu zelo težko pomagate, še posebej pa to velja zunaj nogometnih stadionov. Na nogometni tržnici, denimo, kjer gredo številke v milijone, celo v stotine milijonov, se seštevanje in odštevanje tako zelo zaplete, da ni še največjim nogometnim strokovnjakom včasih prav nič jasno. Sploh odkar so se v vse skupaj vmešali Kitajci.
Zato je treba, preden začnete sploh razmišljati o nogometu, odložiti svoj kalkulatorček in pozabiti na znanje poštevanke. Le tako boste lahko razumeli, zakaj je za športnega direktorja NK Olimpija, Ranka Stojića, poraz njegovega moštva proti velenjskemu Rudarju s štiri proti dve relativno dober izid. Strogo matematično gledano poraz prinaša nič točk, saj so štirje goli celo v nogometu več od dveh golov, a matematika športnega direktorja nogometnega kluba pravi, da je izid tekme ugoden, če se po njej na spletnem portalu transfermarkt.de dvigne cena levemu bočnemu branilcu, za katerega se zanima nemški drugoligaš 1. FC Kaiserslautern.
Športni direktor nogometnega kluba, vidite, ne prešteva golov v nasprotnikovi mreži, tako kot ne računa, koliko točk zaostanka ima njegov klub za vodilnim na lestvici. S tem se ukvarjajo navijači in športni novinarji. Športni direktor nogometnega kluba v svoji glavi rešuje mnogo kompleksnejše matematične enačbe, z veliko iksi in ipsiloni. Po možnosti še s čim več ničlami.
In če v nedavni menjavi trenerja Luka Elsnerja z Marijanom Pušnikom ne navijači NK Olimpija ne športni novinarji ne vidijo prav nobene športne logike, je to le zato, ker je v delovanju NK Olimpija točno toliko športne logike, kot je je v burekdžinici Olimpija na Bavarcu. To, kar z blagoslovom lastnika NK Olimpija Milana Mandarića izvaja športni direktor Ranko Stojić, ima pravzaprav toliko zveze s športom kot s toplotno izolacijo večstanovanjskih hiš v Šentjurju, zato me resnično čudi, da uredniki v Stožice še vedno pošiljajo športne novinarje in da na tamkajšnje tribune še naprej vztrajno zahajajo ljubitelji športa.
Če namreč komu izmed njih že ob prihodu Milana Mandarića v Ljubljano ni bilo jasno, da velikega odrešitelja Olimpije le slovenski sodobni ples zanima manj od slovenskega nogometa, potem bi moral spregledati ob napovedani začetni postavi ljubljanskega moštva za večni derbi z Mariborom. Ko jesenski del prvenstva konča eno, spomladanski del pa začne neko povsem drugo moštvo, je to več kot očiten znak, da za vodilne v ljubljanskem klubu slovensko državno prvenstvo šteje manj kot nič.
In zato je popolnoma vseeno, kdo sedi na Olimpijini klopi in kdo z roba igrišča pošilja igralce v tri belo-zelene materine. Sploh zato, ker številni med njimi najbrž niti dobro ne vedo, za kateri klub in za katero državno prvenstvo gre. Na Olimpijini klopi bi v bistvu drug zraven drugega lahko sedela tudi Jorge Sampaoli in Antonio Conte, pa bi Rudar še vedno odnesel tri točke iz Stožic.
Žal je usoda NK Olimpija podobna usodam mnogih drugih provincialnih klubov po Evropi, ki se jim je zgodila mandarizacija (Olimpiji se je pred tem zgodila še rastoderizacija, ki je iz nje naredila banana klub). V nenogometnem jeziku bi lahko rekli, da so se nogometni klubi prestrukturirali v sodobna družinska podjetja, specializirana za prodajo igralcev, njihovi stadioni pa v nekakšne showroome za potencialne kupce.
V takšnem svetu, svetu mešetarjev vseh vrst, sta rezultat in dobra igra dobrodošla, saj so navijači in mediji zadovoljni in lahko poslovneži nemoteno poslujejo, nikakor pa nista nujna. Resda je lažje prodati igralca, če ta igra v dobrem moštvu, a ustvarjanje dobrega moštva poleg denarja zahteva tudi čas, strategijo, znanje in tradicijo. Milan Mandarić pa ima samo denar. In Ranka Stojića.
In Milan Mandarić lahko verjame, da je denar plus Ranko Stojić enako še več denarja, saj je, kot rečeno, v nogometu in v nogometni matematiki mogoče vse in je lahko tudi ena minus ena enako dva, je pa smešno, če ne kar žalostno, da so nekateri iskreno verjeli, da bo Milan Mandarić naredil Olimpijo spet veliko.
Norcev, ki bi bili pripravljeni metati svoj denar v luknjo, imenovano ljubljanski nogomet, je resda še manj kot takšnih, ki bi jih zanimalo vlaganje v naše gospodarstvo, in morda bi morali biti tako Izetu Rastoderju kot Milanu Mandariću za njuno norost celo hvaležni, a kaj ko so vse te zgodbe le še utrujajoče predvidljive in se mora človek vselej znova opominjati, naj se ne veseli prezgodaj Olimpijinega vodstva na lestvici, odlične igre v Ljudskem vrtu in na domačih talentih zgrajenega moštva za prihodnost.
Za rastoderje, mandariće in stojiće je namreč prihodnost le drugo ime za naslednji prestopni rok.
